IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Shellshock 2: Blood Trails
Shellshock 2: Blood Trails

Aggressor ne doživi toliko vietnamskega voj­nega pekla. Bolj domačega igralskega.

Kred kakimi petimi leti smo doživeli juriš vietnamščin in naši starši so lahko nostalgično obujali spomine ob zvočniškem tuljenju "ŽRITE ZEMLJO, KOMIJI!" Vanj je sodil tudi Shellshock: Nam '67 (J134, 49), ki pa, kot je razvidno iz ocene, ni ravno briljiral. Obljubljal je brezkompromisen prikaz umazane vojne in vrhunsko navezo tretje­osebnega streljanja in preživetvene groze, ampak na koncu nisi vedel, ali bi kozlal od črevc na zaslonu ali od zaničnosti špila. Val pobijancije poševnookih s kalašnikovkami se je polegel, a vendarle je Shellshock dobil svoje nadaljevanje. Tokrat ga niso spočeli nizozemski Guerilla, ki so se preselili na Killzone, marveč britanski Rebellion, iz tretje perspektive pa se zadeva preseli v prvo.

Tako sovragi kot soborci nenehno pristno žlobudrajo in igri priznam, da na trenutke napravi nenavadno dober vtis. Žal res samo na trenutke.

V nasprotju z morebitnimi pričko­va­nji ima dvojka malce drugačno štorijo od izvirnika. Ker so danes bolj kot džungla aktualni zombiji, so avtorji prišli na genialno domislico in pragozd združili z oživljenimi trupelci. Zombi vietkongovci, čista zmaga! Pripoved gre nekako tako, da Američani v svoji brezmejni človekoljubnosti sloviti herbicid 'agent orange' malce priredijo v 'whiteknight', tako da ne uničuje več rastlinskega življa, spreminja pa zato ljudi v nemrtve. Reči jim seveda hitro uidejo iz rok, ko pošiljka izgine nekje v goščavi, in vse ekspedicije posebnih enot, ki si reč prizadevajo najti, se končajo kr­va­vo. V eni teh posebnih skupin je bil brat našega glavnega junaka, soldata Walkerja. Po okužbi je postal malce manj 'bratski' in zaradi gnitja precej neprivlačen za nasprotni spol, toda vojska nam kljub temu naprti nalogo, da ga najdemo. Za vsako ceno.

Predstavljam vam edino vrsto šefeta v igri. Trpi za hudo nagnitostjo nog, ker se vleče naokoli kot žrtve min, toda očitno je precej kvihtal.

Treba je priznati, da se štorija začne odlično, predvsem zavoljo dobro izdelanih vmesnih sekvenc in govorjenega besedila. Liki se obnašajo nenavadno življenjsko in suspenz je tu, tako kot v predhodnici. Žal pa se vz­po­rednice s Shellshockom 1 pri tem ne končajo, saj gre od tu ravno tako vse samo navzdol. Če daje prva stopnja z napetim dogajanjem še upanje, da bomo vendarle priča posrečeni zmesi streljanke in grozljivščine, radost z vsako naslednjo bolj umira, dokler na koncu ne krepne in noče več oživeti. Niti kot zombi.
Okej, drži, da Blood Trails premore malce več od gole hoje na­prej z nažiganjem. Akcijo po­življajo skriptani vpadi sovragov iz vseh smeri in branjenja položajev s postavljenimi mitraljezi. A vsi ti prijemi se monotono ponavljajo do onemoglosti in nekje od sredine igre dalje je tudi naša budnost bolj zombijevske sorte. Dogajanje je enostavno zanič, kadarkoli mu izdatno ne pomagajo skripte, in še tedaj gre z njim vedno na slabše. Podobno velja za akcijske sekvence s ponavljanjem ukazov, prikazanih na zaslonu (QTE). Sem in tja se s sovragom spoprimemo prsa ob prsa (žal edino baburo kmalu zakoljejo) in tedaj smo primorani vnesti hitro zaporedje tipk, ki se odrazi v posebno krvavem odkrižanju capina. Na ta način se lahko izmaknemo pastem, če jih ugledamo, sicer pa imamo tik pred padcem na ošpičene osti možnost, da se s tipkan­jem odkupimo za nepozornost. Prvih ­nekajkrat se nam zdi to fajn, po petdesetih enakih priložnostih pa bi človek zaporedje včasih najraje načrtno zavozil, samo da bi bilo agonije konec.

Smešno je, da zombiji dogajanja v primerjavi z vojno ne naredijo nič bolj morbidnega, kvečjemu obratno. Kopica iznakaženih trupel da tu skorajda neresen vtis, vojna je pa še vedno vojna.

Probleme dodatno poudarita vedno medlejša okolica in neraznolikost sovragov. Videz ni zanič, a taka grafika je bila res fajn pred nekaj leti. Predvsem pa se po mestih in džungli sprehajajo vedno enaki rižojedi ter horde zombijev, ki so vsi podobno nažrti v frise. Šef je ene same vrste in je v svoje nažrte možgane brezupno debilen. A nič čudnega, saj so debilni vsi nasprotniki. Umetna pamet namreč počne take hece, da denimo sovrag v teku rine v tvoj hrbet, da bi ti prišel pred fris in te počil v čelo. Orožja so tipična - kalašnik, M16, nekaj pištol, RPG, puškomitraljez in šib­renica. Bi jih bilo fajn uporabiti v večigralstvu, ampak, saprabolt nazaj, tega ni.
Igra si ni čisto na jasnem, ali bi bila rada preživetvena srhljivščina ali direktna streljanka, zato pade nekam vmes. Gibanje našega junaka je (realistično) okorno, toda sovragi so precej nerealistično natančni. Edina svetla točka je dejstvo, da naše tarče zelo hitro in zelo krvavo padejo, medtem ko smo sami dokaj odporni, zato je užitka vsaj za malenkost. A ker skozi deset stopenj prideš kar hitro in nato ostaneš sam s svojimi depresivnimi mislimi, je edini sklep ta, da je Shell­shock 2 vredno pograbiti toliko kot gnilo meso.

Ker tipkovnica ne pozna paličic, je hitroprstno tapkanje omejeno na smerne tipke. Lahko bi si izmislili še kake potege z miško, kot v brskalnikih.

Shellshock 2: Blood Trails
založnik: Rebellion / Eidos
objavljeno: Joker 188
marec 2009

48
dobre animacije in govor
akcija ne poneha
krvava
zanič umetna pamet
neraznolika
neoriginalna
kratka
brez večigralstva

 
sorodni članki