IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Necrovision
Necrovision

Luni se ob igranju večkrat poigrava z mislijo, da bi Puško za vedno obesil na klin. Po ritualni odinštalaciji ga sreča pamet.

Kako leto in pol je tega, ko sem se ob prebiranju Aggrotove recenzije Painkiller Overdose (Joker 173, 64) privoščljivo nasmihal. Tedaj sem bil prepričan, da je javkanje nad pretirano težavnostjo in neuravnoteženostjo posledica kolegovega ogibanja pravi moški hrani, se pravi rdečemu mesu.  Aggy je na ta račun tekom uredniških sestankov slišal marsikatero pikro. Vesoljna ironija je torej, da je duhovni naslednik Painkillerja, Necrovision, padel ravno meni. Kljub petnajstletnim prvoosebnostrelskim izkušnjam in tekmovalnemu klanovskemu udejstvovanju namreč moram priznati, da sedaj delim dobršen del njegovih pogledov. (Skratka, oba sta pusija, ki morata še z golimi rokami ubiti bizona in se tako znebiti otroškega vzdevka MalaMucica. -Sneti)

Temu debeluhu sem bustal kep in da es v pravem gengsta stajlu. Ker sem to storil posebej mamojebno, me je špil nagradil z napisom 'Brute Willis'.

Enostavno dejstvo je namreč, da Poljaki, združeni v skupini The Farm 51 (velik del jih je sodeloval pri obeh Painkillerjih), nimajo občutka za težavnost. Ne razu­mite narobe, igralni izzivi so kul in sam se štejem med glasne zagovornike starošolskega pristopa, ki ne nagrajuje rutinskega nedeljskega klikotanja, marveč predanost, veščino ter obdarjenost s pozibavajočimi se, kos­ma­timi jajci. Toda zasnova trum, ki ti jih naproti postavlja Necrovision, z izzivalnostjo nima veliko skupnega. Namesto tega v mis­lih najglasneje odzvanja beseda mazohizem.
Prva težava streljanke, ki je pos­tavljena v 1. svetovno vojno in je obarvana mistično demonsko, je oblikovanje nivojev, okolij ter sovragov. Medtem ko sta se Painkillerja trudila z barvitostjo, Necrovision prisega na nekako sedem odtenkov rjave ter sive, kot nekoč Quake. V depresivne tone je odeto dobesedno vse, vključ­no z ozadji ter sovražniki. Temu prištejte obilno rabo enakobarvnih dimov ter meglic in rezultat je, da pogosto ne veš, od kod te kanalje nažigajo. Same kajpak ni­­majo problemov, saj so op­rem­ljene z infrardečimi gledalniki in Predatorjevimi senzorji.

V par stopnjah sedeš za krmilo vampirskega tanka, do­čim pri spo­padu z zadnjim šefom zaprežeš golema. Destrukcije tedaj ne manjka.

Nadalje ob živce spravlja totalna nepremišljenost števila, tipa in postavitve zlobkotov. Necrovision se obilno zanaša na najbolj poceni trik v dumačinah: instantno in praktično neskočno pojavljanje nasprotnikov tik pred, za ter ob igralcu. Kaj hitro ugotoviš, da število na zaslonu vidnih sovražnikov ne pomeni ničesar, saj ti špil koj po začetku boja za rit nasipa še par kontigentov capinov. Pa čeprav gre za načeloma nič kaj mistične nemškutarje, prihajajoče iz smeri, ki si jo spucal petnajst sekund prej. In ker to po mnenju Poljakov še ni zadosti, se velik del beštij, zlasti kasnejši demonski gadnjaki, instantno zaženejo vate, te obkolijo in te pričnejo malicati pri živem telesu. Pri tem je umikanje nadvse težavno, saj si opazno po­čas­nejši od šprintajočih, poskakujočih in teleportirajočih se nakaz. Pika na krvavem iju so zapretiravani grafični učinki: prejetje krogle ali dobro merjenega kremplja v črevesje pomeni takojšnje meglenje pogleda, poš­pri­ca­nost s prevelikimi kapljami krvi, rdečo meglico in kar je še podobnih efektov.

Na sliki je le peščica sovragov bližnje okolice. V nas­led­nji sekundi me bodo obkolili in poskušali prebutati kot Damjana Murka.

Vse našteto učinkovito ubija motivacijo za igranje, zato druge lastnosti igre niti ne pridejo do izraza. Zbledijo celo konkretni malusi, ki bi jih pri ostalih naslovih obravnavali kot glavne. Ko se nakremžiš ob pomisli na naslednji nalet grduhov, stvari, kot so nadležni glavni lik z debilnimi enovrstičnicami, ponavljanje orožij (v špilu je šest (6!) repetirnih pušk!), mestoma labirintaste stopnje, očitna nedokončanost nekaterih šefovskih spopadov ter pripadajočih sekvenc, nespoliranost nadzorne sheme in slično, ne igrajo vloge. Takisto ne svetle plati, ki jih, roko na pravkar razparano ledvico, niti ni malo. Osnovna ideja mešanja daljins­ke­ga nažiganja z bližinskim mikastenjem ter dvovihtenja hladnih in vročih orožij ni slaba. Prav tako ne (sicer nespolirani in slabo izkoriščeni) sistem kombotov, ki zanimive poteze, glavostrele ter ostale izkaze veš­či­ne nadgrajuje z jezo, ki jo nucaš za upo­čas­nje­va­nje dogajanja. Simpatičen je tudi zaščitni znak Necrovisiona, mamojebna vampirska rokavica, ki od blizu dela totalen pokol, od daleč pa barabine zasipava z magijo. Vmes pa se vseskozi krega z junakom :). Pa konkretna dolžina z nekaj res lepo izdelanimi področji. Ali ježa zmaja ... A seveda je res, da ima skoraj vsak svetel element črno senco v orenk nedodelanosti ali kakem motečem drobcu. Necrovisiona se zato lotevajo le izraziti mazoti.

Ježa ancientnega zmaja je fensi, ker je praktično neuničljiv. Toda razgibana in izzivalna je približno toliko kot farmanje želv v WoWu.

Necrovision
založnik: The Farm 51 / 1C Company
objavljeno: Joker 188
marec 2009

51
Rokavica
mešanje bližinskega in daljins­ke­ga klanja
fokker proti zmaju, aw yea
par stopenj
res slab dizajn izzivov
depresivna okolica
pretiravanje s številom (sličnih) orožij
neupo­rab­ni namerilniki na orožjih
nedodelanost, nedokončanost in slovnične napake v tekstu