IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Civilization 4: Colonization
Civilization 4: Colonization

"Tu bom redil koze!" se priduša Quattro, ko zapiči zastavo svojega kralja v čezoceansko grudo.

Reči moram, da sem se kar malo praskal po glavi, ko sem slišal, da bo Sidova ekipa napravila samostojno, popolno predelavo dobre stare Kolonizacije. Da se razumemo, v tem ni nič slabega. Ne nazadnje so predhodnico premnogi obo­že­va­li, ker je bila v primerjavi s svojo veliko sestro Civilizacijo bolj zabavna, spolirana in osebna, ma­lodane intimna. Bolj sem se čudil izrazu, saj lahko popolna pre­delava pomeni dvoje. Bodisi da bo igra preoblečen izvirnik iz 1994, bodisi da bo izpadla kot samo še ena, resda malo bolj drastična modifikacija Cive 4. Resnica je nekje vmes.

Firaxisove igre nikoli niso slovele po vrhunski vizualni podobi, a vendarle je Colonization glede na svojo predhodnico dobila kar nekaj lepotnih popravkov. No, zagrizen igralec si jih ogleda le redkokdaj.

Za vse, ki ste tedaj še skakali iz ene fotrove gonade v drugo: Colonization je bila in je precej tipična ekspanzijska igra tipa 'tu imaš novo ozemlje, množi se in ga osvoji, kakor veš in znaš'. A za razliko od klasičnih tozvrstnic ne pričnete le z enim naseljencem, ki ne zna ničesar. Ljudje, ki iz Anglije, Francije, Nizozemske ali Španije pridejo v Novi svet (to ni nujno Severna Amerika, na voljo je več scenarijev, pa še naključne karte), že imajo določena znanja in poklice. Prav tako na prejšnji strani velike luže obstaja avtoriteta, ki se ji je treba bolj ali manj pokoravati. Temu primeren je glavni cilj: otresti se jarma in zaživeti kot nova, svobodna država.
Ker osamosvajanje ne more trajati tjavdan, se vsa igra odvrti v nekaj sto letih oziroma krepko manj potezah. Colonization se zato ne osredotoča na razvoj novih znanj, enot, zgradb in čudes ter vojskovanje z rivals­ki­mi kolonijami, temveč na pametno izrabo naravnih virov okoli mesta. Tu pridejo sila prav specialisti, torej novi naseljenci s poklicem, ker pridelajo več dobrot kot običajni fizikalci. Pozneje jih lahko šolate sami, pri Indijancih. Prav tako je važno služiti novce s trgovanjem, ki poteka z rdečekožci (ti se obnašajo dosti bolj samostojno kot nekoč) ali z matično državo, dokler njen kralj ne razglasi embarga na neko dobrino. Z uspešnim gospodarjenjem rastejo naselbine, kjer vsaka zgradba pomeni nadgradnjo prejšnje in botruje še večji proizvodnji določene dobrine. Hkrati je treba delovati v smeri izobraževanja rulje (temu rabijo cajtengi, tiskarne in šole) in posledične krepitve osamosvojitvenega duha. S tem privabljate nove naseljence z rodne grude in pridobivate na moči.
Monarh nad tem seveda ni navdušen in nad vas pošilja vse več vojakov, ki znajo hitro potlačiti svobodoljubnost ter separatistične težnje. Pri rvanju vam po­magajo očetje ustanovitelji, legendarne osebnosti iz ameriške zgodovine, ki se vam pridružijo, ko dosežete določeno število političnih, gospodarskih oziroma verskih točk. Zanje tekmujete z ostalimi kolonizatorji, tisti, ki jih uspete pridobiti, pa sestavljajo vaš ustavni kongres in vam dajejo zajetne bonuse. Ni čudno, da je ta koncept Američanom dosti bolj pri srcu kot ustvarjanje imperija iz niča. S slednjim pač nimajo dosti izkušenj, hehe, medtem ko je Kolonizacija dobeseden prepis njihove zgodovine.

Mesta konkurenčnih kolonij osvajate skoraj preveč zlahka. Itak boste to po­čeli le zato, da se meje tekmecev ne bodo preveč zajedle v vaše ozemlje.

Doslej vse lepo in prav. A kot sem dejal v uvodu, lahko totalna konverzija pomeni marsikaj. Firaxis so sicer popravili oziroma dodelali skoraj vse, kar je najedalo v izvirniku - hkrati pa se skozi vse pore vidi, da spodaj teče Civilization 4. Po eni strani je to kul, kajti tako smo pridobili večigralstvo in moderska skupnost že paca do­datke. Po drugi pak ne, saj je špil podedoval lep del frigidnosti večje sestre. Trgovanja z matico, svetovalci, statistike, vse so hladni statični zasloni, medtem ko smo pred petnajstimi v Evropi videli gugajočo se ladjico ter naseljence, ki so v vrsti čakali za vkr­ca­nje. Tudi boji so na las enaki tistim iz Cive 4, le izkustvenih stopenj za enote je več. Brez težav boste pretepali sosednje ko­loniste in Indijance, povsem druga pesem pa je vojska vaše dr­ža­ve. Posledično je osamosvojitev neobičajno težka, saj vas kraljeve sile že na najlažji stopnji pregazijo kot za šalo, če niste strahovito močni. Ker je novcev iz poteze v potezo vse manj (padajoče cene dobrin, embargo, spufani domorodci), se nabildati sploh ni lahko.
Colonization nikakor ni slaba strategija in ji je dovoljeno prevzeti štafetno palico od svoje stare matere. A ne glede na to, da jo prodajajo po ceni dodatka, bi jo Sid Meier s sodelavci lahko toliko zloščil in potestiral, da bi bila še bolj Kolonizacija, ne toliko Civilizacija.

Zaslon za upravljanje mesta je malodane popolna kopija tistega iz petnajst let starega izvirnika. Ampak v novi preobleki deluje dosti bolj sterilno.

Civilization 4: Colonization
založnik: Firaxis / Take-Two
objavljeno: Joker 184
november 2008

76
v vseh pogledih verna predelava izvirnice
izboljšana diplomacija, predvsem s staroselci
misel 'še eno potezo ...' je vseprisotna
nizka cena
s tem, da je le predelana Civ 4, se celo hvali
osa­mo­svojitev je nesorazmerno težka

 
 
sorodni članki