IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Nikopol
Nikopol

LordFebo se v usranem Parizu ukvarja z božanstvi in mehkužcem.

Leta 2023, po dveh jedrskih vojnah, je Pariz propadajoče mesto, ki mu vlada fašistični samodržec. Nad Elizejskimi poljanami se pne vsevidni stražni nebo­tičnik, Eifflov stolp je postal črpalka zemeljskega plina, naokoli drvijo leteči avtomobili, na tleh pa se kopiči vsa mogoča živa in neživa svinjarija. Za piko na i življenjski nekakovosti Parižanov se nad mesto parkira leteča piramida z egipčanskimi bogovi, ki za svoje arhaič­no plovilo nujno potrebujejo gro­mo­zansko količino bencina.

Zaradi obilice logičnih ugank Nikopol priporočam tistim redkim, ki so jim pogodu izdelki firme Frogwares (Sherlock Hol­mes, Dracula).

V tak svet je postavljena pripoved grafič­ne­ga romana La Foire aux Immortels (Smenj nesmrtnih), prvega dela Nikopolove trilogije francoskega pisca-risca po imenu Enki Bilal. (Mimogrede, tip je v originalu Beograjčan Enes Bilalović.) Strip je zelo samosvoj, da ne rečem kar neprivlačen, tako zaradi ne­navadne, nepovezane in slabo razumljive štorije kot degeneriranega risarskega sloga. Ampak tale pustolovščina z njim, razen štorijalne podlage, nima ničesar skupnega. Že videz je povsem drugačen - jasna, toda statična 3D grafika s podrobnimi teksturami niti približno ne spominja na En­kijeve dinamične ilustracije. Nadalje so stripovske sli­či­ce umazane, krvave in polne bitij, od vesoljcev prek mutantov do šemastih ljudi, špil pa ne vsebuje niti kaplje krvi in je videti kot pus­ti Myst, saj razen nekaj stražarjev srečamo vsega štiri like, od tega v igranem delu celega enega, Tem

V stripu ima Anubis tiča, njegova mačja baba pa joške. V špilu slednje sploh ni, pasjeglavec pa je med nogami tak kot Barbikin Ken ali Aggy.
u pri­merno malo je pogovorov. Si pa igra z literarno predlogo deli precejšnjo nejasnost, saj se niti trudi ne opisati sveta in dogodkov.
Ne gre za klasično tretjeosebno avanturo, marveč zremo skozi oči Nikopola, v stripu le omenjenega sina istoimenskega fotra. Ker je slednjega telo za svoje nemarne bo­žanske vzgibe prevzelo sokolje egipčansko božanstvo Horus, mi stopimo na stran tipa s šakaljo glavo, Anubisa. Koračno se premi­kamo po lokacijah, na vsaki pa se lahko prosto sučemo okoli osi ter s kazalcem pre­­česavamo okolico za koristnimi pred­me­­ti in vročimi točkami. Tak pristop se čuti utesnjen in starinski, vendar zaradi narave igre povsem deluje. Samo polovica problemov namreč temelji na standardnih uporabah predmetov, preostanek pa predstavljajo sicer docela umetne, a še kar posrečene lo­gične puzle. Ta­ko moramo v pravem zaporedju nanizati sličice, odšifrirati pismo, sp­raviti v pogon podzemsko železnico, razporediti stražarje po prostorih, prekodirati vstopno kartico ... Pretirano te­ža­ven špil ni. Prva množica zagonetk je kljub občasni omejenosti presenetljivo všečna, raznolika ter razums­ka, medtem ko je druga skupina orehov prav tako simpatična in izvirna, ne le vrsta izpeljank mnogokrat videnih hanojskih stolpov, premetank in sestavljank. Znajo pa biti zoprni časovno omejeni delčki.

Skupnih elementov s stripom je res malo. Stražarji so vi­deti povsem drugačni, diktatorja Choublanca ni nikjer, sre­ča­mo pa gobavega Gorgona in tegale vesoljskega plaste­lin­kota, čigar namen in izvor sta, kot večina vprašanj, neznana. Me zanima, če je imel Enki Bilal sploh kaj pri igri?

Mrakobnosti, nerazumljivosti in mrtvilu navzlic Nikopol celokupno ni zanič izdelek, vendar se igra bolj kot skupek miselnic, ne kot v pripoved vpeta, povezana celota. Presežek v žanru, s kakršnim se hvali spletni založnik Got Game, to pač ni. Od stripa, naj se v og­laševanju še tako šlepa nanj, kopira le fabulo, podoba in s tem vzdušje pa sta slična preostalim avanturam belgijskega umetnika ter igrotvorca Benoîta Sokala. Detajlna, a prazna.

Nikopol
založnik: White Birds / Got Game
objavljeno: Joker 184
november 2008

60