IGROVJE
stranka » igrovje » pc » World of Goo
World of Goo

Sluznatega Aggressorja pipa posrka v domiš­ljijski svet, ki je otroški samo na videz.

Če začnem v Sneteževem slogu iz opisa Braida spred dveh mesecev: kva-za-vraga-ena-in-devetdeset-pa-kr-ena-risanka?!? O ja, neodvisnice so očitno našle način, da se majhnim razvojnim sredstvom navzlic prebijejo v soj žarometov in postrežejo ne le z nedolžno igrivostjo, ki smo je od njih že vajeni, marveč s pedantno zloščenostjo na vseh oglih.

Čeprav slike nemara dajejo drugačen vtis, ne gre samo igranje s statiko. Povezave med gooji namreč niso trdne in karkoli postavimo, se maje kot za stavo, ob čemer se vrstijo infarktni trenutki.

Svet sluza je delo dveh bivših EAjevih mož, dizajnerja Kyla Gablerja in programerja Rona Carmella, ki sta ustanovila lasten studio 2D Boy. Pravzaprav gre za naslednika zastonjskega pilotskega projekta Tower of Goo, kjer smo iz iz sluzkastih kroglic sestavljali majajoč se vegast stolp, z edinim ciljem, da bi bil ta čim višji. Ne da bi se podrl, kakopak. Matr, sem brihta. Že na predavanjih, ki sem jih poslušal letos v San Franciscu, sta Ron in Kyle izžarevala zelo pomirjujočo obliko optimizma ljudi, ki vedo, kaj hočejo, ter vedo tudi, da so cilj sposobni doseči. A veličina njune stvaritve kljub temu osupne, saj te podre z naletom čiste otroške zabavnosti, presunljive umetniške podobe in take kopice idej, da še lep čas ne veš, kaj te je zadelo. Trditev je nemara obrabljena, a indie igre vselej znova dokažejo, da je moč s prefinjeno risano 2D podobo ustvariti lepši in prijetnejši vtis kot z najbolj realistično grafiko za ogrevanje v zimskem času.

Ob postavljanju struktur raste zaloga malih belih letečih zverinic, ki jih lahko v sili uporabimo, da čas zasučemo za eno potezo nazaj. Izjemno uporabno.

Dežela sluzkotov, ki se razprostira čez pet poglavij s po štiri do dvanajst stopnjami, tako razkriva plejado raznolikih, stiliziranih domišljijskih okolij, ki bi jih lahko mirne duše postavil v kako legendarno češko risanko - tja, kjer je risana podoba še dajala vtis lepote in smisla, ne le bling blinga. V to prelestno podobo, ki skrbi za močno vzdušje, so n

Evropa bo deležna tudi škatlične oblike igre, ki pa dospe šele marca naslednje leto, enako kot evropska verzija za Steam. Ji bo pa dodano šesto poglavje.
ato vrženi gooji: mali simpatični hehetajoči se sluzkoti, ki se lahko spajajo in tako ustvarjajo bolj ali manj stabilne, fizikalno natančno simulirane strukture. Sluzi je več vrst, od klasične, ki se lahko spoji z dvema sosedoma in tam ostane, dokler vse skupaj kam ne cepne, prek take, ki jo je moč trgati, pa gorljive, lepljive in balonaste, ki frči po zraku. Cilj na vsaki stopnji je, da določeno število neke vrste sluzivčkov pripeljemo do cevi, skozi katero jih pogoltne v naslednji nivo. Ja, puzlasto kot Armadillo Run, samo manj resnobno in precej bolj domišljijsko. Stopnje namreč še zdaleč niso omejene na 'zgradi most čez prepad', marveč segajo od stabilizacije v centrifugi do metanja po jaških navzgor. Ko že misliš, da si po nekem odpuljenem prizorišču videl vse, te naslednja zopet položi. Raznolikost pristopov in izzivov ne jenja prav do konca in vleče, četudi se kje slučajno zatakne. Teh zatikov pa kljub vsemu ni veliko, kajti težav­nost­na krivulja je tako vešče uravnotežena, da je ob večini izzivov sicer treba tuhtati in poskušati, ne pa tudi razbijati glave ob mizi.

Kvoto sluzavcev, ki jih zberemo do konca stopnje, se splača čim bolj preseči. Ta presežek gre na travnik, koder se postavlja stolp, s katerim se merimo z ostalimi igralci.

Ampak to še ni vse! Če preberete še naslednjih pet vrstic, vam povem še kaj o štorijalnem kontekstu! O ja, tudi ta je prisoten, videzu preproste ploščade navkljub. Skozi namige v stopnjah rezidentni 'slikar', ki spomni na psihotično Portalovo GLaDOS, nenehno meče ven hudomušne pripombe na probleme sodobnega marketinga in kapitalizma. Kar ni le obrobno, s stopnjami nepovezano besedilo, marveč od

Področja se gibljejo od pisanih zelenih do enobarvnih rudečih z emo muziko, ob kateri bi potegnil na plano britvico. Zmaga pa četrto poglavje, ki je ... ahaha, ne ne.
seva v dizajnu okolice in biti ugank, nekako tako kot v Braidu. S tem igra zadobi odraslo, na trenutke celo groteskno resnobno noto, ko se zaveš, da ne igraš otročje ploščade, marveč epohalno kritiko tržnega kapitalizma. Ravno prepletenost elementov, od dizajna prek ugank do besedila, napravi celoto, pri kateri ne veš natanko, kateri element bi najprej pohvalil. Okej, enega sem še pustil za konec: glasbena podlaga. Prvič po Gishu sem se spet zalotil, kako si jo žvižgam. In ja, vse vidno je ustvaril Kyle.
World of Goo je s srcem napravljena igra, ki ji na PCju (na voljo je tudi za wii skozi WiiWare) zamerim samo odsotnost nastavljanja zaslonske ločljivosti, dočim je večigralstvo omejeno na pomerjanje stolpov iz goojev, ki so ostali od stopenj v kampanji. Razen tega pa nima smisla več izgubljati besed, ker se z njimi ob­čutka ne da opisati. Bejžte kupit, borih dvajset dolarjev košta (info na http://2dboy.com). Takoj.

World of Goo
založnik: 2D Boy
demo: natlačenka 184
objavljeno: Joker 184
november 2008

91
domišljijski slog
vzdušje in glasba
miselni izzivi
družbe­no­kri­tičnost
samo ena ločljivost