IGROVJE
stranka » igrovje » pc » S.T.A.L.K.E.R.: Clear Sky

Kakopolovico prizorišč veterani poznamo iz izvirnika in tamkaj preživimo največ časa. So pa razlike vidne, predvsem v detajlih. Freedom ima sedež v Dark Valleyju in šele proti koncu jim lahko pomagamo v naskoku na Army Warehouse, kjer jih najdemo v Senci. Drugače je Cona taka, kakršno pomnimo - odlična, v depresivnem smislu. Siva, turobna, kjer sonce ne ponuja optimizma, temveč le še bolj razkrije gnilobna okostja opustelih vasic ter naselij. Tu si sam, spremljata te samo oddaljeno zavijanje mutiranih zveri in prasketanje Geigerjevega števca. Ko se spusti noč, ostane zavijanje beštij, ki se sprevrže v renčanje. Potem nam Bog pomagaj. Izboljšani motor Xray nalogo opravi solidno, a so nas pri GSCju s predhodnikom razvadili, zato je če­ljust spuščajočih trenutkov manj. Upal bi si celo trditi, da so z nekaterimi novimi okolji preveč hiteli, zato trpi verodostojnost os­vet­litve. Srček se zdaj ponaša z zlog­lasnim učin­kom SSAO (Screen-Space Ambient Occlusion), s katerim pozira Crysis in ki daje dober približek osvetlitve zasenčenih ploskev - če je uporab­ljen primerno. Nasprotno v Clear Sky vse preveč­krat zaideš v prostore, kjer je trda tema, čeprav se viri svetlobe s tem ne strinjajo. Pogon je, tudi zaradi SSAO, precej požrešen. Ni tak morilec pecejev kot Crysisov, a dosti ne manjka in za poln užitek so potrebni agregati zadnje generacije.

Nasprotniki znajo hudo boleti in izbira pravega orožja za situacijo je ključna, streliva pa tudi. Proti takole opremljenim specialcem boste brez AP-municije piskali kot števec sredi anomalije.

Pri igranju imamo še vedno obilo svobode. Kadarkoli je moč pihniti v hrbet soborce, ki so nam še pred minuto rešili življenje. Šele proti koncu nas, slično kot v predhodniku, zagrabijo tirnice in nas potisnejo v nekaj zaporednih kart srditih skriptanih spopadov, ki se zak­lju­čijo precej čudno. Ukrajinci, pač. Za končanje štorijalnega dela se ni treba priključiti nobeni od frakcij, je pa skozi pripadnost kaki od močnejših dosti laže priti do dobre opreme. Naprednejši kosi železja so namreč v Coni dobro skriti in če si ne odpahnemo duri v eno do frakcijskih oro­žarn, jih srečamo šele čisto ob izteku. Frakcijski spopadi so zato bonbon, ki popestri jedki okus Cone, in so le nalahno vpeti v osnovno zgodbo, ki je uboga in predvidljiva. Vsekakor pa dajejo željo po ponovnem igranju že tako solidno trajajoče igre, saj je spopadanje neomejeno in lahko traja skoraj v nedogled, da ja izživimo svojo psihopatsko plat. Čeravno še zdaleč nismo nesmrtni, je hoja v eksoskeletu z metalcem gra­nat v rokah le nekaj posebnega ...

Cona je sedaj še bolj neprijazen kraj. Ožarčeni, opraskani, zastrupljeni in zakurjeni boste krvaveli nonstop. Od nenehne uporabe obvez bi moral naš lik po nekaj bojih izgledati kot mumija.

S.T.A.L.K.E.R.: Clear Sky
založnik: GSC Game World / Deep Silver
objavljeno: Joker 183
oktober 2008

75
vzdušje
odprtost
spontanost
videz
hroščata in neizpiljena
kup nadlog
švoh štorija

 
sorodni članki