IGROVJE
stranka » igrovje » pc » S.T.A.L.K.E.R.: Clear Sky
S.T.A.L.K.E.R.: Clear Sky

Aggressorju je Cona še vedno jako všeč, toda mimo anomalij ne more.

So igre, ki gredo zabavnosti navzlic mimo tebe kot večerni akcijski filmi, ki jih pozabiš tisti trenutek, ko zadrnjohaš. In so igre, ki se ti v misli vkopljejo z bagrom ter nočejo ven še dolgo po tistem, ko zaslon počrni. S.T.A.L.K.E.R.: Shadow of Chernobyl, eno najlepših presenečenj lanskega leta, nedvomno spada v drugo kategorijo, saj je malokomu dopustil miren spanec. Zadegal te je v pokrajino okrog preminule černobilske elektrarne, iz globin podzavesti in kolektivnega socialističnega spomina potegnil strahove glede neznanega ter jih spojil z odprtim svetom, bolj spontanim in dinamičnim od tis­tih v veliki večini prvoosebnih streljank. Ko te je ve­čer ujel sredi gozda in si presran bežal pred krdelom mutiranih psov, se komajda zatekel v neko postojanko in bil priča krvavemu boju stražarjev s tvojimi zasledovalci ... Hudo. Tedaj so se mnogi vprašali, če je radiacija tisto, kar vzhodnjaki potrebujejo za ust­var­janje dobrih špilov. In če zmorejo podvig ponoviti. Žal po Clear Sky ni moč reči, da je dilema kaj jasnejša.

Bloodsuckerji ostajajo kralji teme. Tokrat so za odtenek moč­nejši, saj se jim lahko iz prve userje, da nas enostavno obglavijo. Najhuje je, da sedaj kolovratijo tudi izven zgradb.

Samostojno nadaljevanje Sence Černobila je zgodbovno postavljeno pred izvirnik, dasi je začetek poznan. Zdelani se zbudimo v eni od baz sredi radioaktivnega močvirja in dežurni dohtar nam razloži, da smo edini preživeli iz skupine, ki jo je zajel močan izbruh žar­čenja. Slednji so v Coni, zaprtem območju okoli elektrarne, domač pojav, toda zadnje čase jih je vedno več in znanstveniki si belijo glavo z vprašanjem, zakaj. Menda nam je ime Scar, smo stalker - lovec na dra­gocene predmete v Coni in očitno tudi na pol mutant, ker navaden človek izbruha praviloma ne pre­ži­vi. A ker smo neugodje prestali, se lahko gremo zdaj malo streljat, zakaj frakciji Clear Sky, v katere postojanki smo, ravnokar tečnarijo banditi. V nasprotnem primeru nam ne bodo dali vodke, kar je za pravega Ukrajinca enako smrti.
Dogajanje gre od tod v znano smer: prvoosebno potepanje po radioaktivni pokrajini, ki ga dopolnjujejo op­ravljanje nalog za bolj ali manj pokvarjene ponudnike, izogibanje anomalijam, ki iz nas napravijo svetlečo pečenko, ter kakopak streljanje. Veliko streljanja. Koj na začetku smo priče bolje predstavljeni vojni med frakcijami. Res, Freedom in Duty se nista marali že prej in kadarkoli smo se lahko znašli sredi srditega spopada. Toda v Jasnini je bitkam namenjen ličen vmesnik. Na njem so prikazani moč strani, naša pripadnost in kvesti oziroma cilji, ki jih je treba izpolniti, da se določeni strani bolje prikupimo. To všteva tako ali drugačno pošiljanje krogel v glave sovragom, z umoritvami ali zavzemanjem strateških točk. Na ta način se trudimo, dokler ni nasprotna stran zre­ducirana na spisek preluknjanih trupel, ki jih lahko oplenimo za še lep­ši spisek opreme.

Jasnina je osredotočena predvsem na boj, zato so drugi možni pristopi potisnjeni vstran. Tiholazenja niso izboljšali, retorične akrobatike pa je ravno za eno mutirano ožarčeno pižmovko.

Ta nam ni neznanka, kajti novosti v oborožitvi je zelo malo, šmrc (čeravno je to razumljivo, saj smo časov­no postavljeni v preteklost). Po utr­d­­bah sedaj ždijo mehaniki, ki nam op­remo popravljajo. A kot da nas ne bi že pri tem obrali vsakega rublja, tamkaj trošimo še za nadgradnje. Izboljšati je moč orožja in oklepe, pridobitve pa so daleč od povr­šins­kih. Polno nadgrajena avtomatska puška je božja pest, ki polaga sovrage hitreje od radioaktivne nevihte. Prav tako je luštno, da smo prisiljeni v dileme. Nekatere nad­­gradnje se izk­ljučujejo in dodatnih deset kil v na­hr­btniku pomeni manj oklepnih plošč. Drži pa, da so resna novost med onegaji le detektorji anomalij in artefaktov. Slednji so sedaj občutno manj pogosti in za njih najdbo se je treba poš­te­no potruditi. Pozabite na bisago artefaktov, ki si jih prodal za bajne vso­te. Zdaj je treba za vsako magično kepo iz žepa potegniti detektor, vzeti v drugo roko vijake (te me­če­mo naokoli, da zaznamo nenavadnosti) in vsaj nekaj minut prečesavati okolico posebej močnih anoma­lij.

Sredi slike je granata, da. Dobil jo bom naravnost v hlačni žep. Sicer je na truplih opreme ogromno, akoravno bi si želel še, da lahko z žrtev, ustreljenih v fris, snamem tudi oklep.

S.T.A.L.K.E.R.: Clear Sky
založnik: GSC Game World / Deep Silver
objavljeno: Joker 183
oktober 2008

75
vzdušje
odprtost
spontanost
videz
hroščata in neizpiljena
kup nadlog
švoh štorija

 
sorodni članki