|
SBK 08 Sneti za spremembo ne faše karpalnega sindroma od norega bezanja miške, ampak od slično divjega privijanja plina.
Dirkačin je malo ... simulacijskih dirkačin manj ... motorščin še manj ... simulacijskih motorščin pa najmanj. Nenavadno torej, da se je italijanska grupa Milestone odločila, da obnovi svojo, na prelomu tisočletja priljubljeno serijo Superbike. Lani je SBK, kot se glasi novo ime, prišla na PS2 in PSP, letos pa tudi na PC, xbox 360 ter PS3. A velikopotezni projekt ne doda plina dovolj, da bi zmagovalno zdrvel po ciljni ravnini. (Ja, to je bila huda dirkaška prispodoba. Vruuum, je rekla.)
SBK se kajpak osredotoča na istoimensko svetovno prvenstvo razreda Superbike - razlika med njim in bolj znanim MotoGPjem je, da slednji uporablja namensko izdelane motocikle, dočim v Superbiku tekmujejo prirejeni modeli iz običajne prodaje. V ta namen igra ponudi uradno licenco za dvokolesnike, moštva, proge, proizvajalce in voznike. Govorimo o Maxu Biaggiju in Troyu Baylissu (lanski prvak James Toseland je skočil v MotoGP), o modificiranih produkcijskih mašinah v slogu yamahe YZF-R1 in ducatija 1098 RS 08, pa o Brnu, Monzi ter Magny Coursu. Toda licenca ni popolna: namesto štirinajstih stez jih je vdelanih dvanajst (manjkata Portimao ter, šmrc, kultni Nurburgring), in namesto osemnajstih moštev, kolikor jih je v resnici, jih je le ducat, kar pomeni ustrezno manj voznikov od oficielnih tridesetih.
Kar se igranja tiče, je SBK 08 manj namenjen ljubiteljem takojšnje dostopnosti kot Climaxov MotoGP '07 (Joker 171, 71). Nima akcijskega modusa, v katerem si z enostavnimi kontrolami pičil po izmišljenih pistah, in čeprav se trudi s petimi nivoji realizma in kupom izbir ustreči vsem sortam igralcev, ne more skriti resnobnosti. Če vključiš vsa pomagala in izklopiš težje reči, se ti ne bo treba noro truditi, mimogrede pa tudi ne boš zmagoval. No, prave barve se razkrijejo na najvišjih nastavitvah. Tam si kaznovan za vsako slabo pospeševanje, zaviranje, nagibanje in šlatanje peska ali trave namesto asfalta. Motocikli se izkažejo za občutljive živalice, ki zahtevajo nenavadno intimno poznavanje zavojev. Nanje se je treba pripravljati dosti prej, kot če bi sedel v avtu, prostora za popravljanje napak je malo, v gneči letiš po zraku ob količkaj pretiranem dotiku, ob pospeševanju je treba paziti na oddrsavanje zadnjega kolesa in neljubo postavljanje nanj vsled prehude sunkovitosti. Poleg tega so vdelani ločene zavore za zadnje in prednje kolo; dež, v katerem je treba biti orenk pazljivejši; potrošnja goriva; obraba gum; spodobno podrobne nastavitve motocikla; in telemetrija. Zanimivo je, da imaš v garaži inženirja, ki ti streže z nasveti (škoda, da le v obliki seznama tekstovnih okvirčkov), ponovljeni posnetki pa so sestavljeni iz najbolj vznemirljivih trenutkov. Te reči so kul in ljubitelj dvokolesnikov, ki hoče rezljati stotinke z rekordov na podlagi vse boljšega obvladanja kar zahtevnega voznega modela, ne bo razočaran.
strani [2]: 1 2
|
66
sorodni članki
![]() |
|