IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Lost Planet Colonies
Lost Planet Colonies

Vročekrvni Sneti robotsko rutinsko kroti mrzlo podnebje ponovnih izdaj.

Mimogreden spremljevalec iger si ne bi mislil, da si enostavna tretjeosebna ZF-streljanka Lost Planet: Extreme Condition zasluži novo izdajo. A milijon in pol prodanih kosov samo verzije za xbox 360 je bil dovolj velik povod, da je Capcom priklopil molzni aparat. Občinstvo je navdušil zlasti gra­fični spektakel v navezi z vz­­dušjem in dokaj samosvojo vrsto akcije. Raznolike alienske gnusobe na ledenem planetu si namreč z mnogimi orožji odstranjeval tako peš kot iz vozil, med katerimi so prednjačili prilagodljivi roboteji, imenovani vital suits.

Kaos iz nove večigralnosti, v katerem rižožerci in občasen Slovenec (jaz) nadzorujejo tako mesena telesa kot robote ter žužkaste gnusobe.

To je bilo pri večini dovolj, da je zakrilo dokaj prhko akcijsko sredico brez kakih naprednih prijemov. Sem se je sku­šalo prisliniti obnavljanje telesne toplote, ki je v mrz­lem podnebju nenehno pojemala, a je bilo naokoli le­že­če toliko, da to ni bil resen problem. Izgubljeni planet je na X360 (Joker 163, 79) sicer še zmogel izziv, na pecejih (J168, 67) pa je ratal nedolžna mucica. Sko­zenj si se z miško in tipkovnico malodane sprehodil in malce te je streznil šele odklenljivi nivo extreme. Drugod si premočrtno in rutinsko čistil tako obi­čaj­ne sovražnike kot šefe, ki so spuščali čeljust, a so imeli označena ranljiva mesta in so bolj kot roki grozi­li očesu.
Najbolj pereče je bilo tako vprašanje, kaj bodo v Colo­nies Edition storili glede netežavnosti puščavniške kampanje - in treba je reči, da se na to niso pož­viž­ga­li. Nivo hard (easy in normal sta za dojenčke) je tež­ji kot v običajni izdaji, in sicer zato, ker gorkota poje­ma hitreje. To je sicer cenen način za dvig zahtevnos­ti, toda adrenalin bolj buta in treba se je podvizati, sicer si urno blok ledu. In, jasno, spet je tu grafična tu­nika, ki se požene pod DX9 ali DX10 ter obiluje z eksplozijami, dimnimi vleč­ka­mi, igro svetlobe in fizikalnim razpadanjem. Podoba seka celo v času Kryze, čemur se pridruži slaboritnost, ko sedeš v robota ter v pravičniških plamenih zra­­­diraš soldatesko, pajko­v­­ske gmizavce & kon­ku­ren­čne ko­vinkote.

Boji s temi pošastki v snegu so grafično super, a razkrivajo neodlično akcijsko sredico. Če ne igraš na res visoki težavnosti, se jim ogibaš z zavezanimi očmi, nakar so itak prenerodni, da bi količkaj hitro skrili ranljive točke.

Ne pričakuj pak novih nivojev ali šefov. Kampanja je enaka, kar med drugim pomeni dolžino sedmih ur, nenavdihnjene valove sov­raž­ni­kov, leseno umetno pa­met in trapasto štorijico. Enoigralstvo zato pestrijo trije novi modusi. Score attack te postavi v določeno misijo in te zadolži za nabirko kar največ točk; trial battle je niz obračunov s šefi, kjer se pot cepi glede na tvoj uspeh; unlimited mo­de pa ti omogoči, da kampanjo igraš z nadmočnimi spo­sobnostmi, kot so večja hit­rost in močnejša orožja z nes­kon­čno streliva. Unlimited je tre­­ba odkleniti s končanjem kam­­­panje, isto pa velja tudi za odklep te­žavnosti extreme. Zakaj ni ta dos­topna takoj, ve le bumbarski Japonec, ki bi mu dal tinte piti, če se ne bi skrival za gej­šami. In čemu avtorji niso pogruntali, da tisti, ki igrajo s tip­ka­lom in mišjo, NERADI STR­­­­MI­JO V NAVODILA ZA XBOX­OV PLOŠČEK?! Da isto ne­um­nost naredijo dvakrat zapored, je nezaslišano.

Gledalci Appleseed Ex Machine ter Gundama zdaj že sanjajo o le­te­če­robotejski idili. A vedite, da LPC ni Zone of the Enders in da je takih spopadov malo. Izkusili jih boste šele čisto na koncu.

Levji delež izboljšav se tiče več­igralstva. To je bilo v Planetu za abake omejeno in hroščato, Colonies pa ga izpopolnijo. Nobenih odletavanj povezave in težav z druženjem ni več, poleg česar se imetniki verzije za PC in 360ico tepejo na istih strežnikih. Vsebinsko se pojavi pet nepretres­ljivih orožij, kožice za like in štiri karte, kar jih skupaj nanese dvajset. A pomembnejših je sedem načinov, ki cifro ponesejo na zlobnih enajst. Poudarek je na moštvenem udejstvovanju, ki se plete tako okrog obi­čajnega streljanja kot zavzemanja ključnih točk ter ščitenja predmeta, v modusu akrid hunter pa nekaj igralcev osvežujoče prevzame vlogo velikih po­šast­kov. Fino je, da je občutek pri igranju dokaj edinstven, saj netipično počasno gibanje lika meša s ploš­čad­nimi elementi in roboti. Špil sicer uporablja servis Games for Windows Live, vendar zlata oblika le-tega po novem ni več plačljiva, zato je poln multiplayer v LPC dostopen vsakomur. Predtem nisi mogel ustvarjati partij in sodelovati v rangiranih spopadih, če nisi pljunil cekina, zdaj pa lahko. Zavedaj se le, da več­ig­ralstvo ni združljivo z navadnim Izgubljencem in da so na liniji vse ure dneva skoraj sami Japonci. Ki so pričakovano nori in nadrkani.
Sedemindvajset evrov sicer ni nategunska cena in tis­­­ti, ki Lost Planeta še niso izkusili, ne bodo storili velike napake, če jih bo igra premamila. (Veteranom ga ne priporočam, razen če jim je Izgubljeni planet ena naj iger.) Ne pričakujejo pa naj globine ali presežka v primerjavi z veličastnimi streljankami tipa Crysis, Bio­shock, Half-Life 2: Episode Two in Call of Duty 4, ki so izšle, medtem ko je Capcom izletnikoval v Kolonijah.

Lost Planet Colonies
založnik: Capcom
objavljeno: Joker 181
avgust 2008

65
samosvoja mešanica pehotne in robotske akcije
veličasten raztur
napihnjen, zglajen izvirnik
nižja cena
tak bi moral biti že prvenec
ostaja kratka in osnovna v bistvenih pogledih
spet traparije
konkurenca jo je presegla

 
sorodni članki