DMC4 je nebrzdan tretjeoseben sekljaški ka­žin z meči, pištolami in peklenščki. Taki so bili že prvi trije deli, a štirica vsled zglancane podobe, ki se na peceju povzpne v urnebesne ločljivosti in je v DX10-gvantu opremljena s slastnimi učinki, preide na nov nivo impresivnosti. Uzreti plamenečo kentavrsko pošast z mečem proporcev mojega otepača je eden prizorov, ki se za vedno vtisnejo v spomin. Isto velja za druge šefe, od gromozans­ke krastače prek angelskega kopjanika do oživljenega velekipa. Šefi so bili vedno zaš­čit­ni znak serije in štirica rada po­streže z evolviranimi starimi. Isto velja za običajne gomazljivce, med katere je zadegano nekaj platformskih izzivov in miselnih leš­ni­kov. Vse skupaj pa objema štorija o starcu, ki odpre hudičevska vrata, da bi postal rešitelj sveta. Fabula, polna hudih animacij, je zopet narejena animejsko, cveti na zapretiravanosti in resnobnost še ostreje meša s smehom.

Točke in ocena sta bistvo. Kdor je špil končal na os­novni težavnosti, ni niti opraskal površine.

No, vse ni v pripovedi in izvedbi. DMC4 se ponaša z enim najbolj popolnih borilnih sistemov, ki je z mnogimi detajli in združevanjem potez v imenitne kombinacije v zvrsti na drugem mestu, za Ninja Gaidenom. Za to sta zaslužna glavna lika - dobri stari človekodemon Dante ter novi protagonist, mrki Nero. Dihotomija rabi večji dvojnosti zgodbe in hkrati botruje sve­ži­ni tepežkanja. Ne­ro je namreč obo­rožen s samosvojim me­čem, ki pozna tri stopnje ja­čanja udarcev, re­volverjem in de­monsko roko. Ta njegovo bojevanje jas­no loči od Dantejevega, saj spake z njo povleče k sebi in jih treska ob tla, odgovorna pa je tudi za mega specialke. Razliko najbolj občutiš, ko v zadnji tretjini igre, ki z dvajsetimi misijami traja prav to­liko ur, opustiš Nera in prevzameš Danteja. Ta se vrača s štirimi slogi, rezilom ter več strelnimi kre­peli, od piš­to­larskega para ebony & ivory do bazuke v kufru.

Novinec Nero (levo) in kos inventarja Dante (desno) sta sprva tako skregana, da se udarita in pri tem razmontirata cerkev. A pozneje se po­bo­tata. Če ti ni všeč udarna otvoritev, si bržkone razvajen cinik.

Izkušnja ti tokrat ne bo okrnjena, čeprav si levak, ki bi rad le razbijal po gumbih. DMC4 je, za razliko od nadzahtevne trojke, prijaznejši do pekov: ne le, da sprva ponudi le srednje težavni in preprosti mo­dus, maveč omogoča tvorjenje sicer zapletenih verig udarcev z drkanjem enega gumba in samodejno prilagaja zahtev­nost šefov. Pravi moški bodo upravi­če­no zgroženi, a poanta Devilov je bila vedno obvladancija sistema na višjih te­žav­nostih, ki se odklepajo sproti, pri če­mer so najzahtevnejše orenk izziv. Ponavljanje enih in istih gibov ter kombinacij ti ne prinese visokih ocen in točk, zaradi česar se ti mati odpovedo in te vaš­ča­ni zasmehujejo. Vsaj na Japonskem.

Če šefa ne demoliraš iz prve, ti igra zniža oce­no in teža­v­nost. Kul za začetnike, mojstri pa ne bodo vedno navdušeni.

Špil kajpak ni idealen, na računalu mu očitam isto kot na konzolah. Platformski elementi so dodani malce na silo in uganke so kveč­je­mu solidne. Izkušenca bo zmotilo, da mora preigrati vso igro na dokaj nizki zahtevnosti, če hoče odkleniti višjo, in enako storiti za vsako naslednjo. Za­čet­ni­ki pa bodo zgroženi nad par hudobnimi nadaljevalnimi točkami, ki mejijo na vra­čanje na začetke nivojev iz DMC3. Vsakogar bo motila nekam okorna kamera, zahtevalce epskih proporcev svežine pa bo negativno presenetila reciklaža iz prej­šnjih delov, tako šefov kot gnusobic, Dantejevih stilov in orožij. Ne seže pa to do kolen drugi ekološki potezi: v zadnji tretjini se kot Dan­te vrneš po vsej poti, ki si jo prej od mestnih ulic prek zapuščenega gradu in snežnih planjav do džun­g­le opravil kot Nero (s tem, da je lažja kot prejšnja!), ter se spopadeš z vsemi šefi. Nakar jih SPET fašeš v glavo. Poleg tega bistvenih nadgrajenosti glede na xbox in playstation ni. V modusu legendary dark knight naletiš na še večjo maso sovragov, medtem ko turbo hitrost pohitri dogajanje. V redu, a pogrešam spletne lestvice s konzole, katerih odsotnost pri igri, ki je usmerjena v rezultat, ni tako majhen minus. Drugače sta izvedenki za PC in konzole enaki, vsaj če imaš na računalu plošček v slogu onega za xbox 360, se pravi z dvema gobicama za nadzor lika in kamere. Igranje s tipkalom (miš­ka je mrtva) je v naslovu, tako prirejenem joypadu, namreč precej nepraktično.

Tole je najbliže, kar bodo lastniki PCjev prišli kolosalnemu sovražniku, kakršen čaka na začetku God of War 2 za PS2.

A temu navzlic štirica dostavi, kar se je namenila. Sicer upravičene kritike se pretežno razkrojijo v mamojebni energiji in dobro načrtovanih spopadih, kjer spoš­tuješ malodane vsakega capina ... predvsem pa v mlatenju, ki je obenem dostopno in globoko. DMC4 lahko tako traja mesece, saj mojstrovanje zahteva dosti časa, po udarnem zaključku kampanje pa čakajo arena Blood Palace in višje težavnosti, ki subtilno sp­remenijo pristope. Še dobro torej, da je zadeva priš­la na računalnike. Tisti, ki pravijo, da to 'ni igra za PC', naj gredo raje jarke kopat, kot da kvarijo užitek poš­te­nim ljubiteljem še bolj poštenih akcijskih pokolov.