IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Perry Rhodan: Myth of the Illochim
Perry Rhodan: Myth of the Illochim

Navi je končno jasno, zakaj ji zadaj na te­me­nu lasje tako štrlijo. Tam ji je pognal še en par oči.

Veste, katera bi bila najbolj prodajana bralna serija, če bi čistuni upoštevali revijalno in ne le knjižne oblike papirja? Perry Rhodan! Potržili so več kot milijardo izvodov, kar je petina vseh prodanih Biblij. Si mislim, da vas zdaj večina čukasto gleda, a kojci boste razsvetljeni. Gre za nemš­­ko vesoljsko žajfnico, ki je pričela izhajati leta 1961.

Logične uganke niso preveč popadljive. Z navodili za upo­rabo včasih pomaga tudi priročni računalniček na zapestju.

V prvem zvežčiču je ameriški kozmonavt Perry Rhodan premierno pristal na Luni, se srečal z vesoljci in mimogrede preprečil jedrsko vojno. Nato je človešt­vo zedinil in ga z izvenzemeljsko tehnologijo popeljal v vsemirje. Tekom peripetij je postal nesmrten, da se je začetnih trideset epizod lahko napihnilo v več kot dva tisoč. A medtem ko so druge starinske mogoč­ni­ce, recimo Vojna zvezd, v sodobnem času dobile svež zagon, Rhodan ostaja pri šundovskih tedenskih snopičih. Čeprav j

Kako se priplaziti v bolnišnico? Seveda, treba je zboleti! Pri tem ni prav nič prepuščeno tvoji ustvarjalnosti.
e prodrl v tujino, je še vedno najbolj priljubljen v matični Nemčiji, kar kaže tudi cena pričujoče pustolovščine. Klobasičarji jo tržijo po 35 ev­rov in več, dočim v angleško govorečih deželah zah­tevajo tudi polovico manj.
Poznavanje niza za igranje sicer ni nujno, čeprav se bodo čisti rhodanovski zelenci kar lovili. A celo povsem nepodmazanim bo nemudoma jasno, da so v ro­ke dobili izdelek, ki meri visoko. Neznani, manj am­biciozni studiji si navadno pač ne dajo toliko op­raviti z grafično všečnostjo in bogato izrezbarjenim ozad­nim svetom. Prav tako so govorci raven nad obi­čaj­nimi ostržki, ki ponavadi doletijo like v špilih. Vse skupaj je zloženo okrog klasičnega avanturističnega koncepta, se pravi trde premočrtnosti in vodenja striclja s klikljanjem po vnaprej izrisanih prizoriščih. Uganke so tradicionalna zmes kombiniranja predmetov, prgišča logičnic in pretikanja stikal. Nobenih teč­nih akcijskih sekvenc in umiranja ni, a prav tako nobenega piša svežine. Kmalu se naučiš redno uporabljati žarek, ki prizorišče prečeše za vroče točke. To je skoraj nujno, ker je interaktivnih mest precej, zaradi vesoljskih oblik ter pomanjkanja občutka za izpostavitev pa niso optimalno opazna. Skeniranje je sicer polžje in punkti mežikajo le nekaj sekund, preden zbledijo, a bolje kot nič.

Akademija je eno redkih okolij, ki so relativno privlačna in razgibana. Rhodan je sicer veleveljak, a se mora zakamuflirati v neznanca.

No, kakor baročno so Braingame vse skupaj napletli, grižljaji vseeno zastajajo v grlu, saj jih igra ne zmore postreči ergonomično ter kvalitetno. Za nepoznavalca Rhodana bo podrobnosti, internih štosov in slične de­diščine odločno preveč. Preskok v tuj, visokotehnološki svet, kjer je tri četrt predmetov takih, da jim ne veš niti imena, kaj šele funkcije, je orenk kulturni šok. Sledenje rdeči niti je zato bolj tlaka kot užit

Tudi težka prihodnost ne more brez mesojedega plevela. Ne pusti te mimo, pa še kakce je treba pospravljati za njim.
ek, kar je glede na splošno razdelanost škoda. Zgodba ima namreč od kod črpati in je bogata ter plastovita, čeravno tipično žajfas­ta. Okrog izginotja Perryjeve babe Mondre Diamond so naš­pa­getili galaksijado s skrivnostnim ljudstvom Ilohimov, nes­m­rtnostjo in političnimi spletkami. Poglavij je šest, a po neki izkrivljeni logiki se s pretežno normalnimi izmenjujejo nemogoče zoprna. Začetno z iskan­jem izhoda iz poškodovane baze je recimo čisto neprimeren uvod v igro, ker je zakrknjeno, težko in se vleče kot smrkelj. Resda iz ure v uro ugotavljaš, da je taka prav­zaprav vsa igra, toda veselje res umre zgodaj. Nadaljevanje z brskanjem po raziskovalnem središču je boljše, toda kaj, ko neobljudeni muzej spet cmokne v greznico. Do več kot dvajset ur oddaljenega konca se izmenjata še rudniška citadela, kjer pustoši skrivnostna kuga, in nazadnje kratek obisk asteroida.

Vražja kontrolna soba. Potrebuješ namreč sintetizator zvoka in če si ga prej prezrl, pot do njega ni prav enostavna.

Špil se trudi zadostiti vsem pustolovskim zahtevam, žal pa pozabi na srce. Končni vtis je kovinski, tog in neoseben, igranje pa zamazano z opustelostjo ter neskončnim tavanjem po razvlečenih hodnikih, ne da bi Perry prav vedel, kaj naj s sabo. V dnevnik si sicer vnaša zapiske, vendar so njegovi komentarji med ig­ranjem dokaj topoumni. Če rineš v nepravo smer, ti na­mesto kake modre rad navrže, da bi si raje zvrtal luknjo v koleno in vanjo nalil mleko, kot izpolnil tvojo zamisel. Prosim lepo, kar naj! Izkušnja je zato precej mučna in bo kak nedotaknjen živec pustila le najbolj zagretim pristašem matične vesoljske epopeje. Ker jih pri nas verjetno ni več kot pet, jo lahko mirno izpustite.

Perry Rhodan: Myth of the Illochim
založnik: Braingame / Deep Silver
objavljeno: Joker 181
avgust 2008

52
visokoprofilna avantura
občutek za podrobnosti
dobri vmesni filmč­ki
okorna izvedba
zah­tev­nost
dolgočasnost
ni za neznalce