IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Against Rome
Against Rome

Strašni rogati LordFebo, znan kot Tič Božji, se mastno poščije v Tibero. Nato gre spat.

Igre lahko ločujemo po zvrsteh, moremo pa jih deliti tudi po resnosti. Enemu pašejo resnobne pustolovščine, drugi imajo raje risankaste in humorne. Nekdo uživa v navidez dolgočasnem preletu Atlantika s civilnim letalom, njegov tovariš raje sodeluje v zračnih dvobojih. Nekateri prisegajo na vojaške taktične strategije, množicam so pak bolj prilagojene klasične realnočasovne strategije. Pod črto ima vsaka špilavna sorta svoj krog ljubiteljev in tako je prav. Žal pa obstajajo igre, ki naj bi se šle resen pristop, vendar pri tem grdo pogrnejo in se sfižijo v duhamorno, ničemur podobno brozgo. Aktualen primer takega

Ko prično druidi klicati ognjene krogle, volkove in strele, gre po zlu še zadnji up na zgodovinsko podlago. Mar bi se raje lotili klasične fantazije.
nesmisla je Against Rome, JoWoodova strategija z navidez zgodovinskim ozadjem. Kar takoj poudarim, da to ni naslov tipa Praetorians ali celo predjed za pričakovano vojskovalščino Rome: Total War. Nak, v osnovi gre za dokaj klasično realnočasovko s tremi narodi - Tevtoni, Kelti in Huni, ki vsak na svojem koncu spodkopavajo zahodno Rimsko cesarstvo. Pri tem gradijo postojanke, nabirajo surovine, proizvajajo vojske in se bojijo, no, bojujejo.
Najbolj očiten minus je, da pri igranju malodane umrješ od dolgega časa. Počasnost je namreč temeljna lastnost tega izdelka in pod to štejem vse, od premikanja do celotnega dogajanja. Enote hodijo tako, kot bi ne vodili trume srboritih barbarov, marveč vod upokojenih Črnogorcev. Nadalje so misije brez kakršnegakoli tempa in se vlečejo kot jara kača. Bitke so za svoj žanr ene najpočasnejših in za nameček često brez vidnega cilja tavamo po velikanski karti, slepo iščoč sovraga, ki ga je treba poraziti. Ni čudno, da sem zgolj uvajalnik igral ves večer in zraven skoraj osivel. Da je zategadelj vzdušje karseda kilavo, si lahko mislite. Dodatno na vsesplošni občutek vpliva prgišče posiljenih inovacij, ki se izkažejo za neposrečene. Premik z dvoklikom bo vojsko pognal v tek, vend

Rimske legije moremo voditi le v posamičnih bitkah in ne v kampanji. Ako se navdušujete nad antičnih vojskovanjem, potem počakajte na Rome: Total War.
ar pri tem borcem pada življenjska energija, kar pomeni crkot po stotih metrih. Nadvse izvirno. Naslednji neokusen bonbonček so enote, ki so to v pravem pomenu besede, torej skupki posameznikov z enakim orožjem. Rokovanje z njimi je skrajno nerodno, saj moramo s kazalcem označiti prapor, dočim klikanje na posameznega gorostasa ne stori nič. Na enak način deluje napad: armado usmerimo na sovražnikovo zastavo. Tu ne morem mimo še ene ničprida zamisli: ko sta nasprotni enoti enkrat v ravsu, svojih bojevnikov ne moremo več preusmeriti. Zato se zgodi, da naša četica dvajsetih sekirašev poooočasi obračunava s štirimi kmetiči, pri čemer jih od tega ne moremo odvrniti in jih poslati nad številčnejšega sovraga, ki nam za hrbtom kuri bajte. No, lahko jih, vendar le z ukazom za beg, ki pa podanike čisto demoralizira. Ključno vlogo pri motiviranosti oboroženih hord ima plemenski poglavar, herojska enota, ki se skozi boje kali in razvija. Problem je ta, da mora biti za dvig morale v središču tepeža, kjer jo pogosto skupi. In to je jako neugodno, zakaj ko vodja umre, je misije konec. Spričo popolne nepreglednosti bojišča junaka itak težko pravočasno najdemo, označimo in poženemo v beg. Umetna pamet in iskanje prave poti sta na nižku (na srečo na obeh straneh) in gospodarska plat s šestimi dobrinami, katerih pridobivanje je povezano, zgrešena. To pritiče Settler

Na sličen način so horde ŐbarbarovŐ nekajkrat uletele v Rim in nekdaj sijoča svetovno mesto je postala goreča razvalina.
jem in Strongholdu, tukaj pa je hudo odveč. Ne rečem, da smrdijo čisto vse pogruntavščine - vojsko recimo rekrutiramo tako, da oborožujemo delavčke, kar se mi zdi dober pristop - a povečini so avtorji izumljali malenkostne odklone zgolj zavoljo drugačnosti in ne zaradi praktičnosti.
Dasiravno daje naslov misliti na historično podlago, je Against Rome le manj barvit, številčnejši in slabše igralen Warcraft. Resda so narodi resnični, a vseeno so prisotne čarovnije in rogovi, pa tudi kaka zver se najde. Izobraževalne vrednosti ni čisto nobene, kar igri vsekakor ne more biti v ponos. Par zgodovinskih misij je (vključeni so legendarna keltska bojevnica Bovdika, Alarikov pohod nad Rim in vizigotski kralj Teodoric), ampak linearna kampanja, ki sestoji iz dveh ducatov misij, je bolj kot ne izmišljena in kronološko nepovezana. Kot pove naslov, igramo le z barbari, medtem ko lahko Rimljanom ukazujemo samo v par posamičnih nalogah.
Da bo izdelek duhamoren, je nakazal že demo, končna različica pa je slutnjo potrdila. Če se navdušujete nad Rimljani, mi na besedo verjemite, da Against Rome ni za vas ne vsebinsko, ne igralno!

Against Rome
založnik: JoWood
demo: natlačenka/tlačenka 125
objavljeno: Joker 129
april 2004

39
nepotrebno izumljanje tople vode
vsplošna počasnost
brez izobraževalnih elementov