|
Sherlock Holmes versus Arsène Lupin Kdo po londonskih ulicah lovi francoskega tatiča? Sherlock? Watson? Sherlord Febson!
Znamenitih izmišljenih detektivov je cela vrsta, začenši s Poejevim Dupinom, nadaljevavši z Chandlerjevim Marlowom in Agathinim Poirotom ter nikakor končavši s komisarjem Rexom. Al' slavnejši od Sherlocka Holmesa ni nobeden. Ta londonski genij svoje bire je plod slične umnosti škotskega pisatelja in zdravnika sira Arthurja Conana Doyla, čigar ustvarjalni čas se je pričel koncem devetnajstega stoletja in je trajal vse do njegove smrti leta 1930. V taisto obdobje so umeščene detektivove prigode, ki jih z izjemo štirih tretjeosebnih povesti pripoveduje njegov prijatelj doktor Watson. Toda le redki, ki Sherlocka poznajo, vedo za ozadje tega prijateljstva.
Ker so roman(čk)i in zgodbe osredotočene na zločinske primere, ne na opisovanje preteklosti likov, bom za širšo razgledanost povzel nekaj informacij iz prve knjige Študija v škrlatnem (A Study in Scarlet). Watson, ki je vojaški zdravnik, se ranjen vrne iz Afganistana in s skromno odpravnino poizveduje za poceni kamro v Londonu. Pri tem naleti na Holmesa, ki ima ogledano odlično stanovanje na Pekarski ulici 221B, vendar išče cimra. Beseda da besedo in gospoda se vselita, pri čemer Watson nima pojma, kaj njegov sostanovalec sploh počne. Uradne izobrazbe namreč ne premore, čeprav pogosto visi v kemijskih laboratorijih, k sebi vodi nenavadne ljudi, edino kratkočasje pa mu predstavlja igranje gosli (in zadevanje z opiati, kar doktor pogrunta šele kasneje ter ga naposled odvadi). Šele čez nekaj mesecev sobivanja Holmes svojemu prijatelju pove, da je svetovalni detektiv, ki pomaga Scotland Yardu pri zagonetkah onkraj sposobnosti njihovega najboljšega (med najslabšimi) inšpektorja Lestrada. Sherlock nadalje razkrije svojo sposobnost pronicljivega sklepanja na podlagi natančnega opazovanja. Odtlej sta Holmes in Watson partnerja, vendar je slednji kljub svoji medicinski izobrazbi le izjemoma kaj več od kronista primerov in kurirja. In tako vlogo dohtar ohranja tudi v igrah, vključno z zadnjim primerom.
Novo pustolovščino poganja predhodnikov prvoosebni, gladko premikajoči grafični pogon. A če je videz sobe na Baker streetu enak, je na srečo tematika velik zasuk od temačne morbidnosti okoli Cthuluja v The Awakening. Avtorji so Doylovemu junaku spet dodali vsebino od drugega klasika, toda za spremembo priljudnejšo. Arsène Lupin, knjižni lik francoskega pisatelja Maurica Leblanca, je resda zmikavt, ampak tak gosposki, robinhudovski, ki jemlje krivičnim in pri tem za seboj ne pušča trupel. Francozar se v pričujoči zgodbi loti kar Anglije, češ, da so Otočani neotesana in neomikana drhal, ki je tekom zgodovine vse prevečkrat dala Francijo v nič, najsi bo to med stoletno vojno ali pri Trafalgarju. Zato Sherlocku, čigar veleum ceni, vnaprej sporoči svojo nakano odtujitve več pomembnih nacionalnih elementov, s čimer bo London ponižan in osramočen.
Večina Lupinovih sporočil je rimanih zagonetk, ki jih je treba za nadaljevanje najprvo streti oziroma pogruntati, kaj kani Žabar sploh ušpičiti. Nato se podamo v kako londonsko znamenitost, galerijo, muzej, trdnjavo ali palačo, kjer nas pričaka trop nesposobnih scotlandyardovcev in serija vseh sort besednih iger, logičnih puzel in sestavljank. Klasičnih kombinacij predmetov, ki so drugače srž žanra, domala ni. Je pa tradicija vseh Sherlockovih dogodivščin finomehanično raziskovanje, kar pomeni pregledati vsak kotiček zelo prostranih lokacij in najti poslednji lasek. Dotlej se detektiv ne bo premaknil in bo v nedogled ponavljal, da smo nekaj spregledali. To 'protislovje', torej da igralec vodi lik, ki nazaj pametuje igralcu, ni ravno posrečeno. In takih primerov je še mnogo. Holmes denimo ob eni priliki pravi, da ne bo vzel nekega čisto smiselnega predmeta, ker ni lopov, v naslednjem prizoru pa brez slabe vesti pokrade nogavice soldatom in vlomi v sef.
Za razliko od prejšnjega dela je tale izdelek bolj pisan, svetlejši in posledično privlačnejši - kakor je pač lahko privlačna sherlockovska detektivka, ki zavoljo dialogov in igre likov deluje kot viktorijanska gledališka predstava. Toda iz svoje kože ne more in avtorji očitane elemente kvečjemu nadgrajujejo, namesto da bi jih omilili. Premočrtnost je popolna, nujnost vsega prav tako in znova so vključili - in to nemalokrat - vtipkavanje pravilne rešitve. To in množica prej naštetih orehov v navezi z veliko nujo po potrpežljivosti ter prečesavanju zaslona igro naredi zaguljeno kot le kaj, celo onkraj roba zdrave težavnosti. Nakup res samo za najbolj predane. |
58
sorodni članki
![]() |
|