Znamenitih izmišljenih detektivov je cela vrsta, začenši s Poejevim Du­pinom, nadaljevavši z Chand­ler­je­vim Marlowom in Agathinim Poi­ro­tom ter nikakor končavši s komisarjem Rexom. Al' slavnejši od Sherlocka Hol­me­sa ni nobeden. Ta londonski genij svoje bire je plod slične umnosti škot­ske­ga pisatelja in zdravnika sira Arthurja Conana Doyla, čigar ustvarjalni čas se je pričel koncem devetnajstega stoletja in je trajal vse do njegove smrti leta 1930. V taisto obdobje so umeščene detektivove pri­go­de, ki jih z izjemo štirih tretjeosebnih po­vesti pripoveduje njegov prijatelj doktor Watson. Toda le redki, ki Sherlocka pozna­jo, vedo za ozadje tega prijateljstva.

Lupin najprej oskruni galerijo. Čep­rav je okoliš slikovit dobesedno, je večkratno pregledovanje ducatov umetnin dober preizkus živcev.

Ker so roman­(čk)i in zgodbe osredotočene na zlo­čin­ske pri­me­re, ne na opisovanje preteklosti likov, bom za širšo razgle­da­nost povzel nekaj informacij iz prve knjige Študija v škrlatnem (A Study in Scarlet). Watson, ki je vojaški zdravnik, se ranjen vrne iz Afganis­tana in s skromno odpravnino poizveduje za poceni kamro v Londonu. Pri tem naleti na Holmesa, ki ima ogledano odlično stanovanje na Pekarski ulici 221B, vendar išče cimra. Beseda da besedo in gospoda se vselita, pri čemer Watson nima pojma, kaj njegov sos­ta­no­valec sploh počne. Uradne izobrazbe namreč ne premore, čeprav pogosto visi v kemijskih laboratorijih, k sebi vodi nenavadne ljudi, edi­no krat­ko­časje pa mu predstavlja igranje gosli (in zadevanje z opiati, kar doktor pog­runta šele kasneje ter ga naposled od­vadi). Šele čez nekaj me­secev sobivanja Holmes svojemu prijatelju pove, da je svetovalni detektiv, ki pomaga Scotland Yardu pri zago­net­kah onkraj spo­sobnosti njihovega naj­boljšega (med najslabšimi) inšpektorja Lestrada. Sher­lock nadalje razkrije svojo sposobnost pronicljivega sklepanja na podlagi natančnega opazovanja. Od­tlej sta Hol­mes in Watson partnerja, vendar je slednji kljub svoji medicinski izobraz­bi le izjemoma kaj več od kronista pri­me­rov in kurirja. In tako vlogo dohtar oh­ranja tudi v igrah, vključno z zadnjim primerom.

Večino detektivskega dela opravi Sherlock, Watson je deklica za vse, enkrat pa vodimo tudi policijskega inšpektorja Lestrada.

Novo pustolovščino poganja predhodnikov prvoosebni, gladko premikajoči grafični pogon. A če je videz sobe na Baker streetu enak, je na srečo tematika velik zasuk od te­mač­ne morbidnosti okoli Cthu­luja v The Awa­ke­ning. Avtorji so Doylovemu junaku spet dodali vsebino od drugega kla­sika, toda za spremembo priljudnejšo. Arsène Lu­pin, knjižni lik francos­kega pisatelja Mau­rica Leblanca, je resda zmi­kavt, ampak tak gosposki, robinhudov­s­ki, ki jemlje krivičnim in pri tem za seboj ne pušča trupel. Francozar se v pričujoči zgodbi loti kar Anglije, češ, da so Otočani neotesana in neomikana drhal, ki je te­kom zgodovine vse pre­več­krat dala Francijo v nič, najsi bo to med stoletno vojno ali pri Trafalgarju. Zato Sherlo­cku, čigar veleum ceni, vnaprej sporoči svo­jo nakano odtujitve več pomembnih nacionalnih ele­mentov, s čimer bo London ponižan in osramočen.

Dnevnik je tak kot v prejšnjem delu, vanj se samodejno be­ležijo pogovori in izsledki. Čitanja je kar precej.

Večina Lupinovih sporočil je rimanih zagonetk, ki jih je treba za nadaljevanje najprvo streti oziroma pog­runtati, kaj kani Žabar sploh ušpičiti. Nato se podamo v kako londonsko zname­nitost, galerijo, muzej, trdnjavo ali pa­lačo, kjer nas pričaka trop nesposobnih scotlandyardovcev in serija vseh sort be­sednih iger, logičnih puzel in sestavljank. Klasičnih kombinacij predmetov, ki so drugače srž žanra, domala ni. Je pa tradicija vseh Sherlockovih dogodivščin fino­mehanično raziskovanje, kar pomeni preg­ledati vsak kotiček zelo prostranih lo­kacij in najti poslednji lasek. Dotlej se detektiv ne bo premaknil in bo v nedog­led ponavljal, da smo nekaj spregledali. To 'protislovje', torej da igralec vodi lik, ki nazaj pametuje igralcu, ni ravno pos­re­č­eno. In takih primerov je še mnogo. Holmes denimo ob eni priliki pravi, da ne bo vzel nekega čisto smiselnega predme­ta, ker ni lopov, v naslednjem prizoru pa brez slabe vesti pokrade nogavice soldatom in vlomi v sef.

Odpiranje sefa je ena od množice ugank. Najbolj zoprno je vpisovanje, zlasti ker recimo ’a ship’ ne deluje, ’ship’ pa.

Za razliko od prejšnjega dela je tale izdelek bolj pisan, svetlejši in posledično privlačnejši - kakor je pač lah­ko privlačna sherlockovska detektivka, ki zavoljo dialogov in igre likov deluje kot viktorijanska gledališka predstava. Toda iz svoje kože ne more in avtorji oči­ta­ne elemente kvečjemu nadgrajujejo, namesto da bi jih omilili. Premočrtnost je popolna, nujnost vsega prav tako in znova so vključili - in to nemalokrat - vtipkavanje pravilne rešitve. To in množica prej naš­te­tih orehov v navezi z veliko nujo po potrpežljivosti ter prečesavanju zaslona igro naredi zaguljeno kot le kaj, celo onkraj roba zdrave težavnosti. Nakup res samo za najbolj predane.