IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Galactic Assault
Galactic Assault

Aggressor pristane na tujem planetu. Ker je tujec, vse bejbe padajo nanj.

Me je že imelo, da bi sestavek spet začel s predavanjem na temo maloštevilnosti po­tez­nih strategij, a sem se uspel ugrizniti v jezik (še je v enem kosu, hvala). Malo zato, ker bi bil to recept, da čitavec urno obrne list, pa tudi, ker pomanjkanja resnici na ljubo ni, saj se potezni naslovi s tematiko ameriške državljanske vojne še vedno plodijo kot zajci. Samo mi se tovrstnega golaža lotevamo bolj poredko, ker ne jemljemo vašega du­šev­nega zdravja vnemar, saj je omenjena scena po­dob­no inovativna kot Madden. Je pa to iztočnica za omembo še drugega dela poteznega žanra: preprostih futurističnih iger, ki ne črpajo iz zgodovinskih scenari­jev, temveč pogumno vzamejo v roke plazemsko puš­ko in skušajo pritegniti začetnike. No, in takih nas­lovov dejansko ni na pretek, vsaj večjih ne (na ne­od­visni sceni jih je nekaj preprostejših v Flashu). DS ima Advance Wars, PC pa Shattered Union (J148, 61) ter serijo Massive Assault (J124, 77), katere tretji del je pred nami.

Med koraki je moč v bazah zgraditi nove enote, toda količina surovin je končna, zato se igra ne sprevrže v štancanje hudournika tankcev.

Zgodba naj bi šla po romanu bratov Strugatsky - Pri­so­ners of Power (enak je podnaslov igre), ki govori o Maximu Kammererju, tipičnemu medzvezdnemu po­pot­niku. Ko naleti na planet Saraksh, poseljen s humanoidnimi prebivalci, tam najprej stori nered, da lah­ko potem herojsko rešuje položaj. No, od obsežne knjižne štorije so v špilu ostali samo vojna med štirimi frakcijami in glavni junak, ki mu v amatersko govorjenih premorih pojejo hvalnice, ker je hud vojaški talent in sploh nadcar. Galactic Assault ima nezgrešljiv pri­dih strategij izpred desetletja, kjer smo narodni heroji postali le s sledenjem navo­di­lom in malo zdrave pa­me­ti. Od dogajanja torej ne bos­te imeli kaj dosti in še kampanja se vleče. Prvič zato, ker je dokaj dolga, drugič pa zaradi kanček zgrešenega pristopa. Namreč, čeprav gre za potezno strategijo, ki gradi na včasih že šahovskih problemih, so misije vse pre­več linearne. Avtorji so se spet držali formule, ki smo jo videli v predhodnikih: vsaka karta predstavlja svoj taktični problem in ko ga reši­mo, je sovraga lahko premagati. Toda v Galactic Assaltu je rešitev nemalokrat poda­na že kar v uvodu v na­lo­go, nakar samo poslušno sledimo navodilom. Če bi bilo to prisotno prvih misij misij, bi to ne bil problem, a navodila se pojavijo preveč­krat. Ena ključnih prednosti poteznih strategij v primerja­vi z realnočasovnimi je, da ti po­nu­dijo večjo količino pri­sto­pov. To je pa skoraj še en World in Conflict, kjer gre­mo od ene točke narav­nost do dru­ge, minus holi­vudsko po­ka­nje. A jim ni nič več sveto?!

Pohvaliti moram vmesnik, ki je miniaturen, izčrpen in nikoli v napoto. Pog­rešam edinole jasnejši pokazatelj, kdaj je enota že streljala.

Poleg kampanje se lahko ig­račkamo še s slabim du­ca­­tom ločenih scenarijev in prib­ližno toliko dvoboji, ka­kor pravijo skirmishu, ker je omejen na dva igralca - ta del hkrati tvori večigralstvo. V njem sistem igranja bolj zasije ravno zaradi svobode. Štiri strani si še zdaleč niso enake, kot sta si bili oni Massive Assaultu, in zahtevajo različno rokovanje. Ena se zanaša na samomorilsko pehoto, spet druga na mogočno topništvo. Bi pa pobentil nad težkimi bombniki, ki so tako premočni, da je groza. Karte so do­volj velike, da pot do sovražne baze ne poteka v rav­ni črti, in za začetnike je to čisto zgledna igra, ki jih bo uvedla v dileme poteznega taktiziranja. Pa spet ne čisto brez slabosti. Sistem je namreč glede na predhodnika po eni strani popreproščen, po drugi pog­lob­ljen. Soldatje tako kon­čno pridobivajo izkušnje, vendar sedaj to, ali smo v po­tezi že ustrelili, ne vpliva več na premik. Ostale st­va­ri ostajajo enake: tankci imajo svoj spisek osnovnih lastnosti (moč, življenjske točke, doseg ...), poleg česar se znajo vkopati, se zatakniti v močvirju (teren) in nič videti v dežju (vpliv vremena). Reči, ki jih poznamo že od Panzer Generala dalje.
In ravno to je hiba Galactic Assaulta. Dostopnost je super, toda v času, ko je Korsun Pocket postavil nove standarde, bi se spodobilo, da se spomnijo česa novega. V nasprotnem primeru jih bodo po zanimivosti kmalu prehitele potezne flashevske igre na spletu.

Videz od predhodnikov ni bistveno napredoval. To za potezno igro ni katastrofa, a želel bi si več razločnosti.

Galactic Assault
založnik: Wargaming.net / Paradox
objavljeno: Joker 177
april 2008

65
dostopnost
raznolike, zanimive frakcije
dvobojevalske karte
preveč linearna kampanja
krneki štorija
brez inovacij
neuravnotežena letala