IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Soldier of Fortune: Payback
Soldier of Fortune: Payback

Aggressor ugotovi, da je seciranje bitij s puš­ko­mitraljezom še vedno packarija.

Za trenutek sem že prišel na idejo, da bi zadnjega v seriji Plačancev izenačil z zadnjim Rambom. Za tiste, ki filma (še) niste videli: je pe­dantna študija tega, kako v filmsko sceno na­me­tati toliko krvi in drobovja iz kitajske nezakonite trgovine z organi, da se razen umazanih junakov ne vidi ničesar drugega. Tudi Soldier of Fortune že od za­čet­kov stavi na potlačeno radovednost okoli tega, kaj se zgodi, ko človeka mal­ce naluknjaš, da začne 'puščati'. Spo­čet­ka je šlo sicer predvsem za napreden poš­­­kodbeni model, ker smo bili že rahlo si­ti, da si lahko velikega zlobnega mos­t­ru­­ma fental tako, da si ga ustrelil v stopalo. A to je kaj hitro postal izgovor, da si mo­­­gel sovragom odstreliti nekaj udov (glej, mami, brez rok!), nakar si gledal, ka­­­ko se opotekajo in kri šprica na vse st­rani.

Okej, saj vem, da številni že prav mitsko verujejo v superiornost kalašnikovke. Toda drznem si meniti, da je njeno kopito kljub vsemu šibkejše kot rafal iz puškomitraljeza.

Payback se v tem pogledu tradiciji ne izneveri. Že naboj ali dva imata na sovrage včasih tak učinek, kot bi jih zadel vlak, krvi je pa toliko, da bi se podrti nasprotniki v njej utopili, če jih ne bi že prej pob­ralo. Kri sicer ni prepričljiva in se zdi, kot da je bil na obisku otroški vrtec s kantica­mi barve. A najbrž je to namerna karikiranost, saj videz drugače pozitivno preseneti. Primerjave s Crysisom ali Stalkerjem odpadejo, toda za skorajda budžetni špil je grafika lepa in podrobna, zlasti ker ne potrebuješ računala, ki bi zahtevalo hipoteko. Občutek absurdne moči in komičnost, ki temu sledi, sta otipljiva, posebej ob eksplozijah, ki trupelca lepo po­me­čejo naokoli. Škoda to­rej, da je fizikalni pogon omejen na metanje teroristov v ste­ne. In da sprva obljubljenih 64 ali nekaj takega sklepov na mo­delih ni videti nikjer, saj gredo udje večinoma po svoje pri ramenih in kolkih. Ter se­ve­da vratu, ker glave po­sebej rade zapuščajo svoje teroris­tič­ne lastnike.

Merilnika zdravja ni, saj igra uporablja novo­do­ben sistem, kjer gredo odprti zlomi sami vkup, če nekaj sekund tičimo v zaklonu. Še dobro, ker so fa­lotje natančni in je ekran vseskozi rdeč.

Da da, negativci so spet naši stari znanci. Igramo kakopak plačanca, kar pomeni, da nam je dano streljati ljudi vseh mo­go­čih ras, spolov in veroizpovedi. Vsi drugačni, vsi pred muho. Skoraj ni stereotipno govnaškega kraja moderne zgodovine, kamor ne bi pokukali - bližnjevzhodna geta, afriški rudniki, nelegalne azijske tovarne, ruski mafijski brlog ... Okolica je zato kar raznolika. Še ena dobra stran plačanstva je ta, da lahko zgrabimo za obskurna orožja, ki so za običajne vojske predraga ali kako drugače sporna. Kdor je mahnjen na ameriški orožarski trg, bo delal kozolce, saj so med krepelci taki bi­seri, kot so metal storm, KRIS in verzija Barrettove težke ostrostrelske puške vrs­te bull­pup. Toliko bolj zato boli, da je vih­tenje težkih mitraljezov kratkomalo blesavo. Mrcina, s katero Rambo postreli za t­ri kitajske tovarne sovragov, je tu tako šibka in nenatačna, da bodo prej fentali vas, preden boste kogar­koli zadeli.

Že res, da je sila marsikaterega orož­ja bodisi absurdna, bodisi posmeha vredna. Ampak pri metalcu granat se na to pozabi, ker dela totalen genocid.

Težave pa se s tem šele začnejo. Niso neuravnotežena le naša krepelca, temveč tudi sovražna, to pot v ob­ratno smer. To boste pogruntali v hipu, ko vas bo pos­pravil en sam strel z drugega konca karte. Saj se ne dogaja tako pogosto, a je skrajno zoprno, posebej v navezi s faloti, ki stojijo za tremi sloji rastlinja in imajo rentgenske oči. No, take tovrstne prebliske imajo redko. Ponavadi raje tekmujejo v tem, kdo se bo prej uspel v banzai napadu natakniti na vaš bajonet. To si­cer pomeni neprestano obilje krvavečega mesa na zas­lonu, ker tarče iz lepega miru skačejo pred nas. Je pa hkrati skrajno nesmiselno in butasto, če vaš svetov­ni nazor oblikuje še kaj drugega kot Fox News. Po­dobno je s štorijo in glavnim junakom, ki je vzet iz ame­riških akcijskih filmov s Hulkom Hoganom, za ka­tere ti je žal, da si jih kdajkoli uzrl. Karte celo imajo kak zanimiv preblisk, vendar to ni dovolj, da bi prikrile postanost in nezanimivost hoje naprej + polaganja mno­žice enakih sovražnikov. In naposled SoF: Payback traja dva kratka večera; več boste potrebovali edinole, če vas bodo zaklale nekatere švoh postavlje­ne shranjevalne točke ali nepošteno močni šefi. Polo­žaja ne reši niti večigralstvo, ker je razčesnjevanje inteligentnih nasprotnikov v krvave lužice standardno in ne kdovekako navdušujoče.
Je to torej igrarska verzija Ramba 4? Ma kje. Film je vsaj živalsko uživanje, tu pa ima še to umeten okus po barvi.

Dvoročno vihtenje lažjih orožij uporablja za proženje dva gumba, enega za vsako krepelo. Ni ravno posrečeno.

Soldier of Fortune: Payback
založnik: Cauldron / Activision
objavljeno: Joker 176
marec 2008

54
mesoreznica
barvite lokacije in orožja
izvedba na nivoju
blesavo dogajanje
prekratka
neinovativna
kup neumnosti
zanič umetna pamet