IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Sinking Island
Sinking Island

Navi zaprejo v nebotičnik, kjer zamaka na vseh koncih. No, vsaj razgled ima. Na hurikan.

Za Benoîta Sokala mi je res žal. Ko so avanture že vsi hodili kropit, je občestvu stisnil v roke vozovnico za izjemno potovanje na sever. S tem je svetu dal boleče lepo zgodbo o odvetnici Kate, bitju mehanskih src in ljubezni do mamutov. Ampak zlati časi Syberije so minili in Sokalova zvezda je pri­če­la ugašati. Paradise je bil kljub lepim obetom vse prej kot rajski, zdaj pa Belgijčev sloves tone naprej. Sinking Island si je zamislil kot klasično, kdo-je-falot detektivko po vzoru del Agathe Christie. Vendar na žalost tudi on ni mogel mimo čeri, na katerih so na­sedle obupne Agatine igre.

Sokalove Bele ptice se ukvarjajo z dvema novima pustolovskima projektoma. Nikopol bo mračen in futurističen, Aquarica pa epizodnica o orjaških kitih.

Štorija se odvija na polinezijskem otočku, kjer je dal me­galomanski Walter Jones zgraditi ogromen hotel. Pred otvoritvijo je vanj povabil svojce, nakar so ga slednji v nevihti našli mrtvega na plaži. Tu nastopiš ti v šolnih kriminalista Jacka Norma. Okoliščine so kaj­pak sumljive, zato se preiskava razvleče na več dni. Ob tem se nad oceanom razbesni neurje in stolp se začne pogrezati. Nenavadno vzdušje in zgodba tvorita privlačno zmes, prav tako te lezenje turna v globino spretno usmerja in omejuje. Zunanjost otoka kasneje denimo ni več dostopna, enako voda zalije pritličje.
Možno je vklopiti časovno omejitev, čeprav to za prvo ig­ranje ni ravno priporočljivo. Tudi brez nje za ob­ču­tek minevanja ur poskrbijo skriptane sekvence, ko re­cimo telefonari zaskrbljena žena ali se oglaša želodec. Takrat se odpraviš čvekat v svojo sobo ali kaj prigriznit v jedilnico, dočim si noge pretegne tudi ostala deseterica ljudi, med katerimi iščeš krivca. Poleg vnu­kov s partnerji so tu pokojnikov odvetnik, žgoljavi ar­hi­tekt in domorodec Kolio z nemo hčerjo Baďno, vsak s svojimi temnimi skrivnostmi. Da ne izgubiš živcev z iskanjem, je v seznamu navedeno, v kateri sobi določena oseba biva in kje v hotelu je trenutno.

Čeprav so kamre artistično dodelane in bogate s podrobnostmi, je interaktivnih mest malo. Za nameček jih stresajo napadi pojavljajočih predmetov.

Preiskava je oblikovana kot niz vprašanj, na katera je treba najti odgovore. To storiš z zbiranjem in pravilnim kombiniranjem dokazov, za kar je vdelan ločen vmesnik. Inventar s tem gradivom je precej obsežen in vanj se poleg prstnih odtisov, fotografij ter materialnih indicev shranjujejo tudi izjave izprašanih. Zamisel se zdi dobra - a kaj, ko rešitev izgruntaš že sam med zaslišanji, kakorkoli dolgočasna in ponavljajoča se ta že so. Ko moraš potem v kvad­ratke zvleči natančno določene informacije, je nabor neredko vprašljiv, tako da se moraš namesto k logiki zate­ka­ti k poskušanju. Rdeča črta sicer na­ka­zuje, ali si zbral dovolj podatkov za us­peš­no rešitev naloge, vendar ob neuspehu ni povratnega odziva, kje si ga po­lo­mil.
Podobna redkobesednost je osrednje vo­di­lo vsega špila, saj se dec razen enostav­č­nih zanikrnosti pasme “Ti, tole pa ne bo šlo” ne odziva niti na vroče točke, kamoli na mogočno okolico, ki ga obkroža. To je ob vsem vrtenju jezika med izpraševanji toliko bolj čudno. Jaka zato v slogu Ann iz Paradisa ostane prazna, neizkoriščena lupina brez osebnosti.

Mehanskih puzel in nenavadnih mehanizmov ni na spregled. Nadomešča jih pregledovanje prizorišč zločina.

Kazalec se po polomiji s Paradisovo zlato frnikolo vra­ča k siberijanskemu krogcu, ki se samodejno levi v povečevalno steklo in svetlikavca za prehod med prizorišči. Jack sicer zna teči, vendar dvoklika za hitro prehajanje med sobanami ni, prav tako najeda večno stopicanje po štengah, nad katerim bentimo vse od Katkinih časov. Hudirjevo dovolj sem imela tudi stalne­ga prevažanja z dvigalom. Kamniti kolos ima dva­indvajset nadstropij, od katerih je dostopnih slab du­cat. Ker ima stolp prizidan kupček dodatnih štukov, je treba med lifti še prestopati, kar je višek nepraktič­nosti.
Sokal je svoje umetniške sposobnosti izživel v slogu art deco, ki je eksplodiral v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Gre za strog, geometrično natančen stil, ki ob takem predoziranju in umeščenosti v sodobni čas namenoma deluje tuje, grobo in težko. Nemara se ga spomnite iz Bioshocka. K vzdušju to sicer pomembno prispeva, a čeprav je podobo ustvaril mojster za prav­ljične svetove, kolosalni stolp sredi atola prepriča le napol. Občutek pri korakanju skozi neskončne vrs­te praznih separejev je izrazito opustel in zgodba splesni v obrabljeno jeremijado o kvarnem učinku de­nar­ja, kar je za tako opevan projekt škoda.
Iz Tonečega otoka namerava sicer zrasti cela serija krimi avantur, vendar srčno upam, da se bodo po ne prav bleščečem začetku zbrihtale in nadaljevale v primernejši smeri. Rinjenje z glavo skozi zid, kot to poč­­no zmazki po knjigah Agathe Christie, namreč ni ve­liko vredno.

Sinking Island
založnik: White Birds Productions / Micro Application
objavljeno: Joker 176
marec 2008

62
trud z inovacijami
uspelo vzduš­je
osupljiva podoba
splošno pomanjkanje elegance
nesmi­sel­no ponavljanje dialogov
toge kombinacije dokazov
Jack je navaden brezveznik