Da špile vse pogosteje dobivamo v nedokončanem stanju, postaja lajna, ki jo neradi slišite. Logično, vsak raje čita o dodelanih igrah. Ampak hej, tako je. Prvoosebna streljanka Turning Point je pač še eden v vrsti izdelkov, ki so jih odpremili prezgodaj.

Grafični slog se naslanja na estetiko petdesetih let in je prav simpatičen.

Pred izidom so nas rajcali s scenarijem, ki se naslanja na alternativno zgodovino (glej vedež v prejšnji številki). Točka razcepa je leta 1931, ko avto Churchilla po­vozi do smrti. Zaradi tega Anglija 1940. klone pred Nemčijo, trinajst let pozneje pa rajh napade Združene države. Znajdemo se v vlogi gradbenika Dana Carsona, ki šraufa nebotičnik, ko nacisti s cepelini po redalertovsko uletijo nad New York. OMB OMJB in že tipček beži z rušeče se stavbe, grabi za puške ter nažiga po zeljejedih, nakar se pridruži kremenitim upornikom. Ti se najprej lotijo ašašinacije marionetnega predsednika, nakar jih čaka pot na cepelin, ki Ameriki prinaša vročico atomske noči. Sliši se zanimivo, toda alternativna zgodovina je hudo neizkoriščena. Res so prisotna zanimiva švabonarska vozila, kot so manjši oklep­ljeni zrakoplovi, snajperji imajo laserske namerilnik­e, bazuka s tremi raketami v cevi pa je interesanten zd­ruž­ek retro ter visoke tehnologije. A pod črto je Fall of Liberty še ena splošna WW2-nažigačina, samo da z rahlo drugač­­nimi pokalicami ubijaš rahlo drugač­ne Švabe. Teh je itak malo vrst in še tisti, ki so, so skopirani od drugod. Skratka, pre­senetljivo malo so Spark izvlekli iz ta­ko originalne zamisli - sploh če upoš­te­vam, da zgodbe domala ni. Spet gulimo kožico nemega, brezizraznega junaka, ki na lastno pest opravi s tisočkrat šte­vil­č­nejšimi krauti, pri čemer je ozadna štorija tako omejena, da bi jo spravil na škat­li­co vžigalic. Vse skupaj je butasto celo, če ne upoštevam dejstva, da ZDA rešuje zidar, ki je še včeraj držal špohtel, zdaj pa je naenkrat komando in obvlada aikido. Nekatere vzporednice s Half-Life so upra­vi­če­ne, toda kjer je Gor­don Freeman simbol, je Dan Carson karambol.

Med iskrice v temi spadajo držanje Švabeljna za goltanec in nekaj platformskih elementov. Kul, a kaj, ko je sredica tako gnila.

Je torej dobra vsaj srž špila, arkadna strelska akcija? Mnjeh. Ne rečem, Turning Point ima potencial. Re­še­tanje je sko­rajda nep­re­ne­hno, a kljub temu je treba pa­ziti na strelivo. Krepelc je dosti in orenk sunejo, nekaj situacij je simpatičnih. Tako z london­s­kega mostu rukneš nem­­ške tanke v Temzo in na razsuti ulici z rde­čim vizirjem slediš sno­pom ostrostrelcev. Raz­če­fuk je zaradi Unreal En­gina 3 in fi­zi­kalnega modela spektakularen, dasiravno manjka kri. Pridružijo se ti kolegi, Spark pa so vdelali zanimive is­krice. Tako se Carson z rokami potegne na police, se v slogu Lare oprijema robov in po brveh pride na druge stavbe, z bliž­njim Nemcem pa opravi tudi tako, da se začne z njim ruvati. Potem ga lahko bodisi uporabi kot živi ščit, bodisi ga pokonča.

Ker so naciji univerzalni sovragi, jih je dovoljeno sežgati v peči in jih utopiti v sekretu. Ne samo, da si rambo, si tudi punisher.

Toda kot rečeno, igro bi morali piliti še mesece. Naj­prej je tu dolg seznam hroščev. Prisotne so mnoge grafične anomalije, ki povzročajo zakasnela umiranja nasprotnikov, histerična trzanja trupel ter soborcev in visenja mrtvecev v zra­ku. Okrog številnih objektov so nevidne pregrade, ki prestrezajo krogle. Pojavljanje ikon za interakcijo pri ročicah in lojtrah je zmikljivo. V menijih ni podpore miš­ki, iz ver­zije za xbox 360 je prisotno delno samodej­no sledenje sovražniku (auto aim), ki pomaga uporabnikom joypada in se ga ne da izključiti. Umetna pamet mestoma deluje pri­sebno, vendar je bolj nagnjena k brez­gla­vemu letanju okoli, robotskemu nagi­­banju iz zaklona in temu, da se ne zmeni zate. Pa še kaj bi se našlo, oja. A hujši so di­zajnerski spodrsljaji. Misije so kritično prež­večene: brani barikado, miniraj tank, reši generala in profesorja. Stopnje so umetno linearne, puste in brez skrivnosti, poškod­be­ne­ga mo­dela ni niti v toliko, da bi lahko izvajal headshote. Mini igra za aktiviranje eksploziva, ne zahteva trohice spretnosti. Šefovsko srečanje je eno in še tisto na moč smešno. Špil traja komaj kakih pet ur. Nad­zorne točke so kriminalno slabo razporejene (položaja ni moč posneti in naložiti kjerkoli). Višje te­žav­nosti so take le zato, ker si hitreje ob energijo. Multiplayer za osmerico po lokalni ali svetovni mreži pa je totalno osnoven, z le dvema modusoma (samotarski in moštveni deathmatch) ter štirimi pov­preč­nimi kartami. Co-op? Ha-ha.
Še pol leta garanja in Turning Point bi morda postal solidna streljanka, katere scenarij bi v žanr bušnil prepotrebno svežino. Tako ostaja le žalostno skrivenčen poklon alternativni zgodovini.

Sovražniki tvojih kolegov ne morejo niti poškodovati, kaj šele ubiti, kar je v žaru bitke videti res debilno.