|
Turning Point: Fall of Liberty Sneti ugotovi, da ga v vzporednem vesolju ravno tako boli glava od traparij.
Da špile vse pogosteje dobivamo v nedokončanem stanju, postaja lajna, ki jo neradi slišite. Logično, vsak raje čita o dodelanih igrah. Ampak hej, tako je. Prvoosebna streljanka Turning Point je pač še eden v vrsti izdelkov, ki so jih odpremili prezgodaj.
Pred izidom so nas rajcali s scenarijem, ki se naslanja na alternativno zgodovino (glej vedež v prejšnji številki). Točka razcepa je leta 1931, ko avto Churchilla povozi do smrti. Zaradi tega Anglija 1940. klone pred Nemčijo, trinajst let pozneje pa rajh napade Združene države. Znajdemo se v vlogi gradbenika Dana Carsona, ki šraufa nebotičnik, ko nacisti s cepelini po redalertovsko uletijo nad New York. OMB OMJB in že tipček beži z rušeče se stavbe, grabi za puške ter nažiga po zeljejedih, nakar se pridruži kremenitim upornikom. Ti se najprej lotijo ašašinacije marionetnega predsednika, nakar jih čaka pot na cepelin, ki Ameriki prinaša vročico atomske noči. Sliši se zanimivo, toda alternativna zgodovina je hudo neizkoriščena. Res so prisotna zanimiva švabonarska vozila, kot so manjši oklepljeni zrakoplovi, snajperji imajo laserske namerilnike, bazuka s tremi raketami v cevi pa je interesanten združek retro ter visoke tehnologije. A pod črto je Fall of Liberty še ena splošna WW2-nažigačina, samo da z rahlo drugačnimi pokalicami ubijaš rahlo drugačne Švabe. Teh je itak malo vrst in še tisti, ki so, so skopirani od drugod. Skratka, presenetljivo malo so Spark izvlekli iz tako originalne zamisli - sploh če upoštevam, da zgodbe domala ni. Spet gulimo kožico nemega, brezizraznega junaka, ki na lastno pest opravi s tisočkrat številčnejšimi krauti, pri čemer je ozadna štorija tako omejena, da bi jo spravil na škatlico vžigalic. Vse skupaj je butasto celo, če ne upoštevam dejstva, da ZDA rešuje zidar, ki je še včeraj držal špohtel, zdaj pa je naenkrat komando in obvlada aikido. Nekatere vzporednice s Half-Life so upravičene, toda kjer je Gordon Freeman simbol, je Dan Carson karambol.
Je torej dobra vsaj srž špila, arkadna strelska akcija? Mnjeh. Ne rečem, Turning Point ima potencial. Rešetanje je skorajda neprenehno, a kljub temu je treba paziti na strelivo. Krepelc je dosti in orenk sunejo, nekaj situacij je simpatičnih. Tako z londonskega mostu rukneš nemške tanke v Temzo in na razsuti ulici z rdečim vizirjem slediš snopom ostrostrelcev. Razčefuk je zaradi Unreal Engina 3 in fizikalnega modela spektakularen, dasiravno manjka kri. Pridružijo se ti kolegi, Spark pa so vdelali zanimive iskrice. Tako se Carson z rokami potegne na police, se v slogu Lare oprijema robov in po brveh pride na druge stavbe, z bližnjim Nemcem pa opravi tudi tako, da se začne z njim ruvati. Potem ga lahko bodisi uporabi kot živi ščit, bodisi ga pokonča.
Toda kot rečeno, igro bi morali piliti še mesece. Najprej je tu dolg seznam hroščev. Prisotne so mnoge grafične anomalije, ki povzročajo zakasnela umiranja nasprotnikov, histerična trzanja trupel ter soborcev in visenja mrtvecev v zraku. Okrog številnih objektov so nevidne pregrade, ki prestrezajo krogle. Pojavljanje ikon za interakcijo pri ročicah in lojtrah je zmikljivo. V menijih ni podpore miški, iz verzije za xbox 360 je prisotno delno samodejno sledenje sovražniku (auto aim), ki pomaga uporabnikom joypada in se ga ne da izključiti. Umetna pamet mestoma deluje prisebno, vendar je bolj nagnjena k brezglavemu letanju okoli, robotskemu nagibanju iz zaklona in temu, da se ne zmeni zate. Pa še kaj bi se našlo, oja. A hujši so dizajnerski spodrsljaji. Misije so kritično prežvečene: brani barikado, miniraj tank, reši generala in profesorja. Stopnje so umetno linearne, puste in brez skrivnosti, poškodbenega modela ni niti v toliko, da bi lahko izvajal headshote. Mini igra za aktiviranje eksploziva, ne zahteva trohice spretnosti. Šefovsko srečanje je eno in še tisto na moč smešno. Špil traja komaj kakih pet ur. Nadzorne točke so kriminalno slabo razporejene (položaja ni moč posneti in naložiti kjerkoli). Višje težavnosti so take le zato, ker si hitreje ob energijo. Multiplayer za osmerico po lokalni ali svetovni mreži pa je totalno osnoven, z le dvema modusoma (samotarski in moštveni deathmatch) ter štirimi povprečnimi kartami. Co-op? Ha-ha. Še pol leta garanja in Turning Point bi morda postal solidna streljanka, katere scenarij bi v žanr bušnil prepotrebno svežino. Tako ostaja le žalostno skrivenčen poklon alternativni zgodovini.
|
40
sorodni članki
![]() |
|