IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Sudden Strike 3
Sudden Strike 3

Aggressor se skrije pod ogromen kup trupel in zdolgočaseno počaka na konec vojne.

Sudden Strike enostavno mora biti igra z najbolj izžeto in do kraja znucano zasnovo, kar jih je. Od leta 2000, ko je na svet prihrumel izvirnik, je le-ta videl toliko klonov, da bi bil na svoj 'naraščaj' lahko ponosen ... če dve tretjini njih ne bi bili mongoloidnih pankrtov. Videli smo sicer par dob­rih prebliskov, recimo Blitzkrieg, ostalo pa je bila bolj žalost. Za to je v glavnem zaslužno dejstvo, da je SSjev pogon zgrabil vsakdo, ki se je vzhodno od Du­naja ukvarjal z realnočasovnimi strategijami. In ker vem­o, da so vzhodnjaki mahnjeni na te reči, je rezultat en velik joj prejoj.

Z utrjenimi položaji se sprijaznite, ker jih boste gledali večino časa. In to ne plitvih jarkov s tremi shiranimi soldati, marveč zvito postavljene bunkerje s strojničnimi gnezdi in minometi za tremi ograjami bodeče žice.

Avtorjem Sudden Strika 3, ruski skupini Fireglow, je treba priznati, da so poskusili z nekaj novotarijami. Toda uspeli so le na pol, hkrati pa so špil spremenili v tolikšni meri, da so razkurili še tiste, ki so oboževali predhodnici. Količina vojaštva je zdaj večja in sistem množične predelave ljudi v mleto meso za odtenek drugačen. Večina nalog postavi pred nas sovraga, ki sile na veliko stresa iz precej dolgega rokava. Navdušujoča posledica je ta, da je računalo sposobno s protinapadi dejansko zrežirati preobrat. Zato občasno drezanje vanj z nekaj enotami ne zaleže, ker bodo pregažene. V nekako po­lovici primerov imamo nadebudno zalogo sve­že­ga mesa tudi sami, obstajajo pa misije, kjer je treba z na prste preš­te­ti­mi vozili spodnesti skripta­nega nasprotnika, ki dobiva okrepitve, dokler ga ne fentamo. Tovrstni pripetljaji so zares nadvse uživaški ... NE.

Kljub obetom strateška karta ni izrabljena, saj razen občasnih topniških zaves z nje ne počnemo ničesar. Razen tega, da poslušamo navodila, ki so jih očitno snemali, misleč, da delajo zvočno podlago za nedeljski živžav.

Karte so obsežne in ko to spojimo z množico enot, smo deležni spodobne slike. SS3 ne poskuša hoditi v zelje Codename Panzers in podobnim z njihovim pedantnim na­p­­redovanjem peščice tankcev, temveč stavi na mo­gočen vtis velikega bo­jišča, kjer soldatje pa­dajo v trumah. Misije so dol­ge in ker se bojni sistem iz predhodnikov ni ko­r­eniteje spremenil, je dela ogromno. Sistem je namreč bliže realizmu od drugih realnočasovk, de­nimo Company of Hero­es. Mašinerija porablja gorivo in strelivo, tanki imajo obupno vidno polje in granate lahko cilj celo zgrešijo, jojmene. Na veliki kartah je tako nenehno več mest, kjer se lahko zgodijo preboji, in nenehno je treba paziti, kam usmerjamo topništvo ter na kakšen na­­čin naskakujemo utrjene položaje. Ampak ko so­vraga nabijemo po ta­zadnji, je zares prisoten občutek, da smo nekaj dosegli!
Žal pa vmesnik nalogi ni kos. Najprej pozitivna st­var: v igro je pot končno našlo določanje obna­ša­nja enot. A to je vse in pri upravljanju z mravljinčjo gmoto, kar so vaše sile na kar­ti, vam lahko samo zaželim srečo in pet na­do­mest­nih tipk za dejavni premor. Nepregledna količina vojakov ne pozna nobene napredne opcije in nemalokrat je pač treba objeti vso skupino, jo poslati na­ravnost v mitralješki ogenj ter upati na najboljše. Sla­ba umetna pamet, ko gre za gibanje, ne pomaga, naj­večji žur pa nastane, ko pridemo do dejstva, da je za oskrbo zadolženih kup ločenih vozil, ki obvezno de­lajo gnečo tam, kjer je najmanj treba. Uganka mi je, zakaj strateška karta, kjer lahko odrejamo podpor­ni ogenj, ni bolje izrabljena, saj je tako informativna kot zretje skozi zaprte oči. Nadalje soldatje v jarkih preživijo ogenj, ki bi z zemlje izbrisal cele otoke, vidno polje je včasih hecno in tako dalje.

S pritiskom na tipko vsak soldat nad glavo dobi oznako svoje bojne vloge, kar nadzor olajša za 2,7 %. Odveč je poudarjati, da je še vedno katastrofa.

Avtorji so obljubljali napreden sistem oskrbe, ki pa ga na desetih enoigralskih in petih večigralskih kartah ni najti. Zakaj? Zato, ker naj bi prišel šele z mini dodatki. Ja, samo deset nalog je torej v igri, združenih v pet mini kampanj, ki sicer zaposlijo za nekaj časa, a manj kot v prejšnjih delih. O grafičnem pogonu pa raje ne bi izgubljal besed, ker me spomni na to, da se je nenehno zatikal, in to na mašini, ki brez krikov obupa poganja Crysis. No ja, vsaj soldatje so slabo animirani na tak način, da je smešno, ker ob njihovem racanju padeš po tleh. Če se ti že od frustracij ne odpelje.

Sudden Strike 3
založnik: Fireglow
objavljeno: Joker 176
marec 2008

63
velika bojišča
dober izziv z veliko možnostmi
nedorasel nadzor
neoptimizirana grafika
nezadovo­lji­vo puščavništvo
slab govor