|
Hour of Victory Sneti je prepričan, da je tole hujša tortura od ruske fronte.
Kakemu mulčku, ki bi rad le veselo streljal Švabe, bržda ne bo jasno, zakaj je WW2-streljanka Hour of Victory tako slaba igra. Ej, saj poka in eksplozije cimpra Unreal Engine 3.0! Vsak ve, da je UE3 d šit! Pa na začetku misij lahko izbereš enega od treh likov - komandosa, ostrostrelca in operativca - in vsak od njih ima sposobnosti, ki včasih opredelijo, kako bo prišel skozi nivo. Snajper bo po vrvi zlezel na streho, mišičnjak bo odrinil prepreko, medtem ko bo špijon prerezal žico. Uau! Pa pol braniš položaj, šofiraš tank, rešuješ talce, nažigaš iz protiletalskega kanona in se furaš skozi še kar raznolika okolja. Čist hudo tastr ejga!
Mladost norost. Ampak jako bom začuden, če bo imel HoV kdorkoli z nekaj špilavske kilometrine (in besednega zaklada) za kaj več od kozlanja pijanega soldata. Posamezni elementi morda niti niso tako slabi, a splošen občutek je neverjetno žalosten. Površna fizika, enolična grafika z leseno animacijo, slabotna orožja in nikakršen občutek, da so te zadeli, so še najmanjši problemi. Večji so amatersko sestavljeni nivoji ter nezanimive, stokrat videne strelske situacije, ob katerih lezeš vkup od dolgčasa. Dodatno jih mori nepopisno zanič umetna pamet. Premikanje & streljanje soldatov v tri krasne in nešteto situacij, ko Nemci kje obtičijo, na prostem ležerno nabijajo orožje ali letajo okrog kot noji s petardo v anusu, je snov za legende. Delno ločevanje poti glede na sposobnosti komandosov je itak trapasto, saj si lahko samo popoln tov izmisli, da zmore le eden od njih nekam splezati. A drugi so pa invalidi ali kaj?! Največji smeh pa so skrivalne misije, kjer nimaš povoda, da bi bil potuhnjen. Kot da to še ne bi bilo dovolj, lahko o spodobni štoriji ter zanimivih likih le sanjamo. Nadalje špil vsebuje dosti zlobno postavljenih nadaljevalnih točk (položaja ni moč shraniti kjerkoli). To je pač igra, ki se trudi, da bi se ti priskutila - in to je ena redkih zadev, ki ji uspejo.
Po eni strani je res, da je naslov s selitvijo z xboxa 360 (J170, 30) na računalnike nekaj malega pridobil. Vodenje merka je natančnejše, število sličic na sekudo višje, vsaj če imaš spodobno mašino, in v multiplayerju (navaden deathmatch, moštveni DM, rop zastave) je manj laga. To ga naredi za pogojno solidnega, saj karte niso slabe. A ker nam je lanska jesen postregla s toliko nadmočnimi vojnimi streljačinami, je Hour of Victory zdaj še bolj videti kot v vetru plapojajoči Goeringovi hemiji, katerih vsebino je Midway iztisnil v škatlico za devede. Mulčki, izprožite jezike, kosilce je nared. |
25
sorodni članki
![]() |
|