IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Hour of Victory
Hour of Victory

Sneti je prepričan, da je tole hujša tortura od ruske fronte.

Kakemu mulčku, ki bi rad le ve­se­lo streljal Šva­be, bržda ne bo jasno, zakaj je WW2-st­reljanka Hour of Victo­ry tako slaba igra. Ej, saj poka in eksplozije cimpra Unreal Engine 3.0! Vsak ve, da je UE3 d šit! Pa na začetku mi­sij lahko izbereš enega od treh likov - komandosa, ostrostrelca in ope­rativca - in vsak od njih ima sposobnosti, ki včasih opredelijo, ka­ko bo prišel skozi nivo. Snajper bo po vrvi zle­zel na streho, mi­šič­njak bo odrinil pre­pre­ko, medtem ko bo špijon prerezal žico. Uau! Pa pol braniš položaj, šofiraš tank, rešuješ tal­­ce, nažigaš iz proti­le­talskega kanona in se furaš skozi še kar raz­no­­lika okolja. Čist hudo tastr ejga!

Enako kot v verzionu za xbox 360 imajo Švabi pepelnato polt in svetleče se, majhne, zlobnjaške oči, da delujejo kot ombijakalni demoni iz pekla. Dajte no.

Mladost norost. Am­pak jako bom za­ču­den, če bo imel HoV kdorkoli z nekaj špi­lav­ske kilomet­rine (in be­sednega zaklada) za kaj več od kozlanja pijanega soldata. Po­sa­­mez­ni elementi mor­da niti niso tako slabi, a sp­lošen občutek je ne­verjetno žalosten. Površna fizi­ka, enolična grafika z le­se­no animacijo, sla­botna orožja in nika­k­r­­šen občutek, da so te za­de­­li, so še najma­nj­ši problemi. Večji so ama­­tersko sestavljeni nivoji ter nezanimive, stokrat videne strel­s­ke situacije, ob kate­rih lezeš vkup od dolg­­časa. Dodatno jih mo­ri ne­po­pisno zanič umetna pamet. Premikanje & streljanje soldatov v tri kras­ne in nešteto situacij, ko Nemci kje ob­tičijo, na pros­tem ležerno na­bijajo orožje ali le­ta­jo okrog kot noji s petardo v anu­su, je snov za le­gende. Delno loče­va­nje poti gle­de na spo­sobnosti komandosov je itak trapasto, saj si lah­ko samo popoln tov izmisli, da zmo­re le eden od njih nekam splezati. A drugi so pa invalidi ali kaj?! Največji smeh pa so skrivalne misije, kjer nimaš povoda, da bi bil potuhnjen. Kot da to še ne bi bilo dovolj, lahko o spodobni štoriji ter zanimivih likih le sanjamo. Nadalje špil vsebuje dosti zlobno postavljenih nadaljevalnih točk (položaja ni moč shraniti kjerkoli). To je pač igra, ki se trudi, da bi se ti priskutila - in to je ena redkih zadev, ki ji uspejo.

Na statični slikici je grafika videti čisto solidna, a verjemite, da je to daleč od resnice. Kakor hitro dogajanje steče, se začno kazati pomanjkljivosti in neumnosti.

Po eni strani je res, da je naslov s selitvijo z xboxa 360 (J170, 30) na računalnike nekaj malega pridobil. Vodenje merka je natanč­nej­še, število sličic na sekudo višje, vsaj če imaš spodobno mašino, in v multiplayerju (na­vaden deathmatch, moštveni DM, rop zastave) je manj laga. To ga na­redi za pogojno solidnega, saj karte niso slabe. A ker nam je lanska jesen postregla s toliko nadmoč­nimi vojnimi streljačinami, je Hour of Victory zdaj še bolj videti kot v vetru plapojajoči Goeringovi hemiji, katerih vsebino je Midway iztisnil v škatlico za devede. Mulčki, izprožite jezike, ko­sil­ce je nared.

Hour of Victory
založnik: N-Fusion / Midway
objavljeno: Joker 176
marec 2008

25

 
sorodni članki