Divjezahodna komandovščina Helldorado je le še eno povprečno nadaljevanje povprečnega špila - z njim smo leto in pol po Desperados 2 (J156, 57) fasali preimenovano trojko. In ja, novosti je precej manj kot v drugem delu. Že junaki so vsi isti: kapo bande John Cooper, punca sumljivega slo­­vesa Kate O'Hara, naličeni rdečekožec Hawkeye, lju­bitelj tekile Pablo Sanchez, nitroglicerinski zamorec Sam Wiliams in pohabljeni Doc McCoy. Slednji je rde­ča nit tokratne zgodbe. Neka vdova ga ugrabi in ga zastrupi, proti­st­rup pa bo dobil le, če ostali pistoljeri sto­rijo, kar jim naroči. Zato ropamo, re­še­tamo, delamo di­verzije in sploh počnemo teroris­tič­ne grdobije.

V tej misiji mora Sanchez najprej s tekilo opiti nekega me­hanika. Ni tako enostavno, kot se sliši, saj žejni vojaki za­plenijo vsako neprevidno nastavljeno steklenico.

Za tiste, ki niste seznanjeni s to se­ri­jo: gre za realnočasovno strategijo. Odvisno od mi­si­je po zemljevidu vodimo do šest junakov, od kate­rih ima vsak svoje sposobnosti, se plazimo mimo nas­­protnikov ali jih onesposabljamo na določen način in po določenem vrstnem redu, kar je treba odkriti z bolečimi poskusi. Linearna kampanja vodi skozi borih enajst (v Desperados 2 jih je bilo štiriindvajset!) scenarijev, postavljenih na širše območje Teksasa. To po­­meni, da bi bilo s sprehajalnikom igro moč končati v eni uri. Brez njega pa ... Prejšnjim delom smo očitali ču­daške izzive, in tu je enako. Tipičen primer je otvo­ritvena misija. Najprej se je treba priplaziti v kavbojski tabor in prisluškovati pogovoru, nakar moraš uk­rasti tri sode dinamita, raztresene po zemljevidu. Po brez števila poskusov to storiti neopaženo sem imel vsega dovolj in sem z Williamsom popo­kal vse sovrage (čez tri­de­set njih) v enem sa­­mem strelskem ob­­računu, kar je na­lo­go zaključilo v mojo korist. Huh? Očit­no so zadevo sla­bo ste­­sti­rali, če se da umetno pamet ok­rog pri­nesti na tak po­­ce­­ni način.

Kaj dobimo, če združita moči Meksikanar in Apač? Oskarja za dobro igro, seveda.

Nekaj svežine je. Vi­dez so okrancljali in do­dali podporo fi­zi­kal­nemu pos­­pe­še­val­niku, učni sce­narij ne najeda, vmesnik je bolj logičen in ka­me­ra zdaj deluje, kot se zagre. Po novem je možno delati kombinacije spo­sobnosti dveh likov - palica dinamita na puščici na primer dela štalo dlje. A za vse bonbončke je pot­re­ben hud mlinček, za nalaganje igre in shranjenih polož­ajev pa dosti potrpljenja.
Pohvaliti gre sicer pristno vzdušje iz vesternov, k če­mer izdatno pripomore morikonijevska glasba. Toda kljub redko videni tematiki in simpatični izvedbi Helldorado ne izstopa po ničemer, zato ga lahko pripo­ročim samo ljubiteljem povprečja.