IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Imperium Romanum
Imperium Romanum

Yohan spet veselo preprodaja sužnje in skrbi, da ima njegovo mesto dovolj kurtizan. Ko le ne bi zgorel kurbenhaus.

Bržda ste opazili, da zadnje čase izhaja vse več na pol končanih iger. Nagnjenje k temu je posebej vidno pri založbah in skupinah, ki se še uveljavljajo. Zato me je vnaprej stresla mrz­lica, ko sem vstavljal plošček z Imperium Romanum, izdelkom založnika nizkocenovnih izbljuvkov Kalypso Media in skupine bolgarskih (res!) programerjev Haemimont Games. Sploh ker se oboji preizkušajo tam, kjer sta medlela profesionalna Caesar 4 (J158, 66) in CivCity: Rome (J157, 69). Nadalje je špil v bist­vu nadaljevanje dokaj plitkega Glory of the Roman Empire (J156, 66). A čeprav je videti malodane enak kot slednji, se igra bolje ter predvsem drugače. Kdo bi si mislil.

Požari so silno pogosti – zaradi piromanov, slabega vzdrževanja ali vpada barbarov. Gasijo jih pretorji, medtem pa imajo barabe dopust.

Opravka imamo seveda z upraviteljsko simulacijo v času starega Rima, med letoma 509 pred našim štetjem, ko je postal republika, in 120 našega štetja. Znaj­demo se v vlogi diretoreja zaselka, ki ga je treba dograditi, razviti in braniti. Klasika. Uporabniški vmesnik je ostal od predhodnika, kar je dobro, saj mu ni manj­kalo nič. Vse je hitro dostopno z desnim gumbom in nekaj ikonami. Dediščina originala je prav tako več kot spodobna grafika, le da je izpiljena in razžužkana. Trgovski sistem in delo z dobrinami sta v osnovi pov­ze­ta, čeprav nekaj sprememb je. Najprej moramo po­s­krbeti za temeljne potrebščine, se pravi za les, kamen in glino. Te nucamo za gradnjo in vzdrževanje vseh stavb, sicer kratko in malo pogorijo. Kot v sorodnih igrah imajo objekti vsak svoje območje, kar pomeni, da morajo za delovanje v okolici običajno imeti vir(e) določenih dobrin. Ko smo preskrb­ljeni z osnovami, sledi tolaženje plebejskih že­lod­č­kov. Njiva žita s pe­kom, prašičja farma z mesarjem in ribič pos­kr­bijo za to težavo. Prebivališča se nato kmalu začno širiti, od koč prek domusov do vil, njih pat­­ricijski okupanti pa zahtevati dodat­ne ugodnosti, ki so na vo­ljo, ko pos­ta­vimo namenske stav­be:

Prebivalce glavnega mesta Imperija gnjavimo kar v treh scenarijih kampanje. Najprej kot seljake, potem kot meščane in na koncu kot metropolitance.
obleke, vino, do­s­­­top do molilnic, šo­lanje, sužnje, zabavo v arenah, zdravje v topli­cah, varnost, lepši videz okolice, kulturo ...
V nas­protnem primeru sledi upor, ki ga je moč zatreti le z dovolj pretor­skih mi­rov­nih sil ali če ust­re­že­mo zahtevam rulje. Trgovina te­me­lji na tem, da lahko ena postojanka kupuje ali pro­daja samo določeno dobrino. Nič komplicira­nja.
Finančni model so moč­no prenovili in nadgra­dili, saj se z denarjem ne ukvarjamo zgolj mi kot upravitelj, pač pa je hk­rati statusni simbol prebivalcev. Tako brezpo­sel­na gospodinjstva tol­če­jo rev­š­čino ter produ­cirajo kri­minalce in piromane. Glav­ni vir dohodka ostajajo davki, trgovanje in ob­čas­ni prispevki se­na­ta. Poklici so zdaj ločeni na ženske (kro­jačice), moške (drvar­ji) in uni­seks (kmetje / kmetice), kar ravno prav zagama dogajanje. Vse prigarano je treba tudi braniti in občasno napasti barba­re. Vojaški model je eno­staven, a ne tako kot v predhodniku. Zdaj lahko vojsko pešakov (hastati), lokostrelcev oziroma konjenikov pros­to premikamo in jim do­lo­ča­mo osnovno pos­ta­vitev. Boj pa še vedno sloni na sistemu pokaži in klikni na ravni cele če­te.
Kar je pri tej igri zamiš­ljeno in izdelano nad­pov­prečno, so kampanja, scenariji in podna­lo­ge. Kampanja je maskirana v časovnico s šestnajstimi nepremočrtno razporejenimi scenariji, ki se razkrivajo glede na že končane. Scenarij se konča, ko opravimo vse linearno zastavljene podnaloge v njem (ponavadi jih je okrog dvajset). Te segajo od pos­ta­vit­ve določene stavbe prek ozdravitve kuge in grabljenja denarja do uničenja barbarske vasi. Izberemo lahko celo tri naenkrat, vmes pa najdemo tudi povsem zgo­dovinsko korektne dogodke (prenova Rima po hudem požaru, na primer), opremljene s kratko nevsiljivo lekcijo. Naloge so lepo uravnote­že­ne, za težkimi, ki jih lahko izpolnjuješ pol scenarija, pridejo lahke. Pet jih pade v par minutah, če si dobro zasnoval selo, in obratno. Tudi zaradi tega igra vleče kot hudir.

Bojevanja je ravno prav. Preveč bi najedalo, premalo pa bi toliko poenostavilo igranje, da bi povzročilo nehotno raztegovanje čeljusti igralcev.

Seveda pa na Imperium Romanum leti tudi par zamer. Prva je ta, da gre samo za izpopolnjen star špil z zasičeno tematiko, pri Jupitrovi streli. Manjka mu nali­nij­sko udejstvovanje, čeprav je res, da tega v dotični zvrsti ni tako lahko vnesti. Vprašljiva je vloga cest, ki gibanje niti ne pohitrijo, ampak bolj usmerjajo pro­met. Do izraza pride splošna težava nelinearnih kampanj, da znajo hitro biti prekratke. In kak poklic več ne bi škodoval, kaj šele stavba ali dobrina. Kljub temu pa je igra dober korak v pravo smer. Če se bodo avtorji odločili narediti dodatek samo z novo kampanjo ter novimi stavbami, nemara postavljen v drugo zgodovinsko obdobje, in pustili ostalo pri miru, ne bodo bankrotirali.

Imperium Romanum
založnik: Haemimont Games / Kalypso Media
objavljeno: Joker 176
marec 2008

75
izpiljenost
uravnotežena težav­nost
dober sistem podnalog
umes­titev zgodovinskih lekcij
prežvečena zamisel
le prečiščen star naslov
daljša kampanja ne bi škodila
večja raznolikost dobrin, enot in stavb tudi ne