Navzlic vsej norosti, izvrstnosti in privlačnosti ritemsko-glasbenih iger, kot je Guitar Hero, je treba priznati, da njihova zasnova kaže znamenja iztrošenosti v slogu pevke od Tabujev, ki so ji od raskavega dretja pregorele glasilke. Občutek pri godbi plastičnih inštrumentov je hud, sploh če se kitari pridružijo bobni in je vse skupaj za­beljeno z mikrofonom kot v prihajajočem Rock Bandu. A koncept postaja utrujen. Imaš pač sledi, na kate­rih zadevaš simbole in s tem poustvarjaš glasbo; več kot si jih sposoben zadeti, uspešnejši si in bolj popoln bo komad slišati. To počnemo v Guitar Heru ter bomo v Rock Bandu, isto izvajavši v Amplitude in Frequency. Tudi Singstar, v katerem črtice lovimo z glasom, in Dance Dance Revolution, kjer japonske šolarke skačejo po podlagi v skladu s puščicami, sta udejanjena po enakem kopitu. Zato je navdušujoče videti igro te baže, ki se klanja temeljem, a jih hkrati nadgradi. Sploh ker gre za neodvisen izdelek, ki ga po Steamu za slabih deset evrov distribuira Valve. Ah, Gabe, je kaj, česar ti ne izvohaš?

Da izvedba spomni na Frequency in Amplitude, igri, ki so ju Harmonix izdelali pred Guitar Herom, ni naključje, saj gre za vplivni starosti.

Na prvi pogled je vse dokaj običajno, vsaj za nekoga, ki je v žanru domač. Izriše se v prostoru viseča trirazsežna steza z več sledmi, po katerih s tipkovnico ali miško levo in desno suvamo ladjico ter zbiramo raz­lično obarvane bloke. Toda v Audiosurfu s tem ne tvo­rimo glasbe, saj muzika neokrnjeno gode ne glede na to, kaj počnemo. Nak, smisel je v tem, da programska koda muziko uporabi za tvorjenje prizorišča. Namesto da bi bili bloki vnaprej razporejeni glede na note in težavnost, sledi pa bi ustrezale posameznim glasbilom, igra skupinice BestGameEver preuči komad in progo izdela na podlagi njegovih lastnosti. Pri tem se ne opira na bobenski ritem, kot bi si mislili, temveč na poraste in padanja frekvence. Vsaka frekvenčna špica botruje izrisu bloka, medtem ko je hitrost premikanja steze vezana na globoke tone. Proga se vije v skladu s hitrostjo pesmi, bloki pa se pojavljajo in barvajo glede na sodelovanje inštrumentov. Ker program izris naenkrat prilagaja več inštrumen­tom in glasu, se spočetka zdi, da pojavljanje blokov ni usklajeno s tistim, kar sliši­mo. A po daljšem igranju se izkristalizira logika ritma in tonov, ki je presenetljivo zves­ta glasbi. Ni važno, ali po­klikamo Čajkovskega, Di­mmu Borgir, 50 Centa, Rebeko Dremelj, Odo snihu ali stalen ton pri 1 KHz (se pra­vi klasiko, metal, rap, po­pas­to sranje, idrijsko zaklinjanje ali krik nepotešenega fizika), program bo ustvaril zanimivo stezo z oboki, klan­činami ter ovinki na vzdušnih mestih ter nenavadno prefinjeno razporedil blo­ke.