IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Armageddon Empires
Armageddon Empires

Aggressor je jako vesel, da ne obstaja ZF-ver­zija Magic: The Gatheringa. Tedaj bi oplel.

Saj se strinjamo, da je znanstvenofantastičnih vojaških poteznih st­ra­tegij odločno premalo? Seveda se, to je vendar aksi­om. Od Battle Isla in MAXa dalje smo videli kaj malo dobrih naslovov (denimo Massive Assault), zato so se me tisti moment, ko sem uzrl Arma­geddon Empires, polastili nagoni in igro kupili kar sami, prisežem. Šestkotniki plus v oklepe odeti hodeči monstrumi z raketometi na rami je ena­ko totalen delirij.

Karta skriva mnoga presenečenja, od zalog surovin in orožij do madmaxovskih tolp. Zato je spočetka ključno iz roke vleči predvsem izvidnike.

Kljub vsemu se nato izkaže, da AE ni čisto navadna poteznica, marveč zmes potezne strategije in obme­ta­vanja nas­protnika z igralnimi kartami. Po polju, ses­tavljenem iz šestkotnikov, resda kolovratimo z mu­­tanti in tanki, vendar ti pridejo iz vnaprej sestavljenega kupa kart. Preden vas stisne v prsih, ne, nič ni treba dokupovati. Ko se igra za dobrih petindvajset evrov pretoči k nam, imamo vse, kar potrebujemo. Kakopak so na voljo štartni paketi, ker je dobro, da nas najprej ne­kajkrat namahajo, preden se spravimo delat svoje. Pred nami se vsako igro znajde naključno sestavljena kar­ta v mavričnih odtenkih ru­me­ne, rjave in še malo bolj rja­ve. Zemljo je namreč zadela nerodnost v obliki medgalaktič­ne vojne in nekako 99 odstot­kov človeštva je postalo kolateralna žrtev norih robotov ter zlih zelenih nezemljanov. Po ne­kaj letih gredo razgrajači dalje, na Zemlji pa ostanejo njihova zaščitnica ter ljudje in mutanti. Omenjena bitja predstavljajo štiri strani, med katerimi je moč izbirati. Ljudje so uni­verzalci in najboljši za začetnike. Machine Empire stavi na terminatorske robo­te, ki raje streljajo, kot se premikajo, Xenopodi pa ča­ra­jo telepatijo in znajo zasaditi nove solda­te v trupla pad­lih nas­protnikov, da nato vzkli­­­jejo. Mega. Ostanejo mu­­­­tanti, ki so se son­čili v soju jedrskih eks­plo­zij, česar posledica je veli­ko število okon­čin in že­lja po jezdenju dino­zav­rov. Edini nimajo zrač­nih enot in se raje skrivajo, ker jim je očitno nerodno.

Kupčki potrebujejo uravno­te­ženost. Množica težkih robo­tov vam ne bo nič pomagala, če ne boste imeli surovin zanje.

Po karti nabiramo štiri su­ro­vi­ne: ljudi, material, energijo in teh­­­no­logijo. Potrebujemo jih, da iz roke vle­če­mo enote in stav­­­­be. Kdo je v vsakem kora­ku na vrsti, določa met kocke; pa ne le vrst­nega reda, ampak tudi šte­vi­lo akcijskih točk, brez katerih ne moremo početi ni­če­sar. Po­žira jih za vse, od vle­­čenja kart iz kupa do premi­kov armad in raziskovanja. Z razis­kovanjem nadgrajujemo enote in odpira­mo taktične karte, ki prepričajo kocko, da se zakotali malo drugače. Na slednjo je hkrati vezan boj, kjer si karte ena za drugo izmenjujejo udar­ce. Mlatenje bi bilo rahlo dolgočasno, če bi eno­te ne imele ku­pa posebnih sposobnosti, kot sta paralizi­ranje in skupinski napad. V boju pridejo do izraza heroji, ki so ključne enote, saj ne le, da ra­zis­kujejo, temveč znajo ponavljati mete kocke in na­birati izkušnje za svojo armado.
Toda juriš ni edina pot do uspeha. Nemalokrat boste nadležno deležni ašašiniranja svojega omiljenega he­ro­ja ali z raketo dobili na glavo jedrsko bombo. Mož­nos­ti je veliko in ko to spojimo s štirimi frakcijami, ki se ne igrajo čisto enako, je globina očitna. Pa se dej­st­­va, da so vaše možnosti že v štartu zelo odvisne od kupčka kart, sploh še nisem dotaknil! Ni namreč glav­­­no, da je v paketu dovolj soldatov, temveč, da je do­­volj velika možnost, da pridejo dovolj hitro v roko, natanko tako kot pri vseh igrah s kartami. S sestavljanjem kupčka si boste dajali skoraj toliko opravka kot z igranjem. Zasnova je preprosta, a hkrati zelo ig­ralna in domišljena! Grafična podoba je v splošnem bleda, toda odkupi se s podobami srepečih kiborgov. Dokaz, da dvorazsežne podobice še vedno zažgejo.

Takele so videti bitke: v spodnjih dveh vrstah stojijo vaše, v zgornjih nasprotnikove karte, nakar se začne ples kock. Od poveljnikovih izkušenj je odvisno, kolikokrat lahko mete ponavlja, doda pa tudi druge bonuse. In ja, to, da so karte zelo luštne, že vem .

Armageddon Empires imajo tudi nevšečnosti, ker so otroče zelo majhnega neodvisnega studia. V prvi vrs­ti ni kampanje in večigralstva, le naključno generirani boji, kar je velika škoda, saj drezamo samo ra­ču­nalo. In vmesnik bi si zaslužil spremembe, saj je počasen in okoren. Toda ne morem si kaj, da si Imperijev ne bi zaželel v pravi namizni verziji, kjer bi bili gotovo uži­vaški. Vleče kot hudič in če ste nori še na robote, pa bog pomagaj, ker je to heroin.

Armageddon Empires
založnik: Cryptic Studios
demo: natlačenka 175
objavljeno: Joker 176
marec 2008

81
posrečena, preprosta in globoka zasnova
dizajn kart vleečeee!
nizka cena
okoren vmesnik
brez večigralstva in kampanje