|
Armageddon Empires Aggressor je jako vesel, da ne obstaja ZF-verzija Magic: The Gatheringa. Tedaj bi oplel.
Saj se strinjamo, da je znanstvenofantastičnih vojaških poteznih strategij odločno premalo? Seveda se, to je vendar aksiom. Od Battle Isla in MAXa dalje smo videli kaj malo dobrih naslovov (denimo Massive Assault), zato so se me tisti moment, ko sem uzrl Armageddon Empires, polastili nagoni in igro kupili kar sami, prisežem. Šestkotniki plus v oklepe odeti hodeči monstrumi z raketometi na rami je enako totalen delirij.
Kljub vsemu se nato izkaže, da AE ni čisto navadna poteznica, marveč zmes potezne strategije in obmetavanja nasprotnika z igralnimi kartami. Po polju, sestavljenem iz šestkotnikov, resda kolovratimo z mutanti in tanki, vendar ti pridejo iz vnaprej sestavljenega kupa kart. Preden vas stisne v prsih, ne, nič ni treba dokupovati. Ko se igra za dobrih petindvajset evrov pretoči k nam, imamo vse, kar potrebujemo. Kakopak so na voljo štartni paketi, ker je dobro, da nas najprej nekajkrat namahajo, preden se spravimo delat svoje. Pred nami se vsako igro znajde naključno sestavljena karta v mavričnih odtenkih rumene, rjave in še malo bolj rjave. Zemljo je namreč zadela nerodnost v obliki medgalaktične vojne in nekako 99 odstotkov človeštva je postalo kolateralna žrtev norih robotov ter zlih zelenih nezemljanov. Po nekaj letih gredo razgrajači dalje, na Zemlji pa ostanejo njihova zaščitnica ter ljudje in mutanti. Omenjena bitja predstavljajo štiri strani, med katerimi je moč izbirati. Ljudje so univerzalci in najboljši za začetnike. Machine Empire stavi na terminatorske robote, ki raje streljajo, kot se premikajo, Xenopodi pa čarajo telepatijo in znajo zasaditi nove soldate v trupla padlih nasprotnikov, da nato vzklijejo. Mega. Ostanejo mutanti, ki so se sončili v soju jedrskih eksplozij, česar posledica je veliko število okončin in želja po jezdenju dinozavrov. Edini nimajo zračnih enot in se raje skrivajo, ker jim je očitno nerodno.
Po karti nabiramo štiri surovine: ljudi, material, energijo in tehnologijo. Potrebujemo jih, da iz roke vlečemo enote in stavbe. Kdo je v vsakem koraku na vrsti, določa met kocke; pa ne le vrstnega reda, ampak tudi število akcijskih točk, brez katerih ne moremo početi ničesar. Požira jih za vse, od vlečenja kart iz kupa do premikov armad in raziskovanja. Z raziskovanjem nadgrajujemo enote in odpiramo taktične karte, ki prepričajo kocko, da se zakotali malo drugače. Na slednjo je hkrati vezan boj, kjer si karte ena za drugo izmenjujejo udarce. Mlatenje bi bilo rahlo dolgočasno, če bi enote ne imele kupa posebnih sposobnosti, kot sta paraliziranje in skupinski napad. V boju pridejo do izraza heroji, ki so ključne enote, saj ne le, da raziskujejo, temveč znajo ponavljati mete kocke in nabirati izkušnje za svojo armado. Toda juriš ni edina pot do uspeha. Nemalokrat boste nadležno deležni ašašiniranja svojega omiljenega heroja ali z raketo dobili na glavo jedrsko bombo. Možnosti je veliko in ko to spojimo s štirimi frakcijami, ki se ne igrajo čisto enako, je globina očitna. Pa se dejstva, da so vaše možnosti že v štartu zelo odvisne od kupčka kart, sploh še nisem dotaknil! Ni namreč glavno, da je v paketu dovolj soldatov, temveč, da je dovolj velika možnost, da pridejo dovolj hitro v roko, natanko tako kot pri vseh igrah s kartami. S sestavljanjem kupčka si boste dajali skoraj toliko opravka kot z igranjem. Zasnova je preprosta, a hkrati zelo igralna in domišljena! Grafična podoba je v splošnem bleda, toda odkupi se s podobami srepečih kiborgov. Dokaz, da dvorazsežne podobice še vedno zažgejo. Armageddon Empires imajo tudi nevšečnosti, ker so otroče zelo majhnega neodvisnega studia. V prvi vrsti ni kampanje in večigralstva, le naključno generirani boji, kar je velika škoda, saj drezamo samo računalo. In vmesnik bi si zaslužil spremembe, saj je počasen in okoren. Toda ne morem si kaj, da si Imperijev ne bi zaželel v pravi namizni verziji, kjer bi bili gotovo uživaški. Vleče kot hudič in če ste nori še na robote, pa bog pomagaj, ker je to heroin. |
81
![]() |
|