IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Still Life
Still Life

LordFebo si naredi šal iz kurbinih črev, ampak mu prične kmalu smrdeti pod nos.

Končal sem že številne špile, ene z bolj, spet druge z manj posrečenimi konci. Vendar je tale instantno zasedel vseh pr­vih deset mest na lestvici najbolj debilnih in praznih. Razumem zaključke, ki jim v žargonu pra­vimo cliff­han­gerji. Poslužujejo se jih avtorji, ki bodisi nimajo dobre ideje, kako skleniti pripoved, bodisi želijo pustiti par neodgovorjenih vprašanj za nadaljevanje. A Still Life ni take sorte. Takisto vem, da vedno ne more bi­ti vse otipljivo in s prstom po­ka­zano, in da je dvoumnost, ki teži k razmišljanju in debatiranju, včasih čisto na mestu. Toda v tem pri­me­ru ne gre za kakršnokoli več-umje, marveč za nerazložljivo ne-umje. Deset ur se peham za zamaskiranim serijskim morilcem, ki deklinam orje po drobu, ga kon­čno ustrelim in me kar razganja od firbca, kdo se skriva pod kostumom ter kakšen bo epilog. Naslednji kader pa je že odjavna špi­ca in lahko grem samo še s trdim spat. Mislim, WTF??? Ta minus se mi pač zdi ta­ko velik, da sem ga moral opisati in s tem izdati ... Hm, kaj pa sem pravzaprav sploh izdal?

Pustolovščine so v petnajstih letih tehnično blazno napredovale, špi­lav­no pa kvečjemu nazadovale. Igralna globina se je prelevila v grafično.

Still Life ni detektivka tipa Sherlock Hol­mes, v kateri bi na vse kriplje zbirali sto in en dokaz ter vodili duhamorna zasliševanja, kar bi nas pripeljalo do pohlepnega butlerja. Gre za kriminalko v slogu filmov Bone Collector, 7even in Kiss the Girls. Nekdo na božični večer v Čikagu na grd na­čin pobija dekleta dvomljive narave, jim para trebu­he in reže čreva. Umore preiskuje FBIjevka Victoria McPherson, in to na precej holivudski način: tu­ro­bno, mračnjaško vzdušje, ščepec akcije (le v vme­s­nih animacijah, nič igralnega streljanja ali prerivanja), nekaj ne baš globokega pogovarjanja, obisk sa­do­­mazohis­tič­nega kluba, občasna prekoračitev po­ob­l­astil ter se­veda vrsta za lase privlečenih dogodkov in sledi. Po­se­bnost pustolovščine tiči v dvojnem ig­ranju. Vzpo­re­dno, skozi zapise Vikinega dedka Gustava, namreč vo­­dimo preiskavo v predvojni Pragi, kjer se nekdo na po­dobno sprevržen na­čin izživlja nad češkimi pocestnicami. Ta del igre se mi je zdel celo bolj zanimiv, čeprav večjih razlik v načinu ni. Kake blazne zahtevnosti Still Life itak ne terja. Dialogi so samodejni, kratki in jedrnati, brez izbiranja vrstic, kombinacij predmetov skorajda ni, vročih točk je bo­re malo, inventar je skromen, igranje pa je premočrtno in tekoče, saj je večina problemov rešljivih s sredstvi na isti lokaciji.

Razen par takihle prizorov pretirane nagravžnosti Still Life ne nudi.

Still Life
založnik: Microids
demo: natlačenka/tlačenka 140
objavljeno: Joker 143
junij 2005

55
dobra štorijalna zamisel
prepletanje dveh zgodb
katastrofalen konec
neumestne logične zagonetke
z avanturističnega vidika podpovprečen izdelek

 
 
 
sorodni članki