IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Sonic Adventure DX Director's Cut
Sonic Adventure DX Director's Cut

Modrobodičasti Sneti se povalja po gozdnih tleh in z njih pobere ampak čisto vso svinjarijo. Toliko o basnih, prekleto.

Že res, da je naslov tele sonicovščine (legendarni mali modri bodeči si menda zasluži tako definicijo, ka-li?) vreden kakega mojstrskega režiserja. Z besedami Director's Cut filmarji namreč radi obeležujejo izdelke, v katerih voditelj v montažni sobi ob majolki kofeta končno izpove izvirno zamisel na način, ki so ga bili kravatarji in babure iz oddelka za marketing tako iznakazili. Ampak v kontekstu PCja je tovrstno označevanje malce trapasto, saj a) je bil Sonic Adventure DX na voljo le za dreamcast, b) so DX Režiserjev rez naredili zgolj za gamecube. Tako gre za predelavo dve leti stare priredbe pet dvanajstmesečij starega naslova, ki mu prej brez konzole itak ni bilo moč prisostvovati.

Zlobni doktor Robotnik Sonica in kompanijo nadleguje že od nekdaj in v DX Director's Cut ni nič drugače. Baštard.
Ampak kar je, tu je, povrhu pa ploščadnih arkad računalom vedno manjka, tako da ne bom dlakocepil. Zlasti ne ob boleči pomisli na to, da bi bil lahko Sonic Adventure res dober špil. Da ima glavno vlogo brzopeti Sonic the Hedgehog in da je reč predstavljena v treh razsežnostih, je umevno samo po sebi. Akcijski deli so speljani v tipični sonicovski maniri, tako da so mešanice skakanja po ploščadih in bliskovitega norenja po raznih lupingih, iztekih, rovih in soteskah. Ježek kot vedno nabira prstane, ki mu zagotavljajo obrambo pred sovražniki, dokler ima v žepu vsaj enega (če ga kdo zadene, jih izpusti vse), in se spreminja v hitro obračajočo se kroglo, ki kurbla na mestu, dokler je ne spustite z vajeti. Če dodam ping-ponganje med odbijači, jezdenje zračnih tokov in prijemanje za določene točke na zidovih, od katerih je treba hitro odskočiti, bo vsakemu ploščadnemu izkušencu jasno, da je vse skupaj klasična sonicovska platformska južina, le da tokrat v 3D. S tem kakopak ni nič narobe, saj so se Sonici skoraj vedno igrali odlično. Nadalje so za dodatno vrednost Sonic Team špil nabasali z ekstra vsebino. Poleg Sonica v njem

Sonica kot nemalokrat doslej spremlja vrtinčastorepni Tails, vendar se kot dodaten izbirni lik koj spremeni v nasprotnika.
nastopa pet njegovih prijateljčkov: Tails, Knuckles, Amy, E-102 in Big. Vsak od teh ima svoje stopnje in sleherni nudi svoj pogled na štorijo, ki se kot običajno plete okrog Dr. Robotnika, tokrat svet jebajočega s kaotičnimi dragulji in iz njih nastajajočim pošastkom. Poleg glavnega kvesta so na voljo posamezne naloge in izzivi, gojenje malih pokemonastih žverc chaov ter nabiranje ocen A in emblemov, ki odklenejo Sonic za staro Segino prenosno konzolico game gear. In, najpomembneje, zasnova platformščine, v kateri fašemo en skakalni izziv za drugim, je dopolnjena z lahkotnim pustolovskim vidikom in središčnimi prostori, iz katerih dostopamo do posameznih misij. Namesto da bi stalno šibirali naokrog in se šli žabo (kar je za ježa toliko nenavadneje), moramo dostikrat kam odnesti kako stvar ali pritisniti stikalo in obvezno raziskati hube, iz katerih peljajo poti do izzivov. Za koncept je treba Sego pohvaliti.
Toda rekel sem, da bi Sonic Adventure lahko bil res dober špil, ne da je. Kakor cenim poskus nadgradnje recepta in uživantsko oblikovane Sonicove nivoje, ki te stalno držijo v stanju pripravljenosti, češ, kaj bo pa zdaj, kam bom sedaj padel in katera kanalja mi bo zavdala, ima izvedba preprosto preveč napak. Kronski grehi so trije: nenatančen nadzor, zoprna kamera in duhamornost pustolovskih elementov. Ne z analogno gobico ne s tipkovnico ni mogoče Sonica usmerjati tako precizno, kot bi si človek želel in kot bi bilo za 3D ploščado, ki napak ne odpušča rada, nujno. Za to ima levji delež 'zaslug'

Bolj ali manj običajne nivoje brazdajo takile vmesni sunki. Fizika v tem fliperju niti ni slaba, se pa krogla - Sonic vrti malo prepočasi.
kamera, ki je ena najbolj zoprnih vseh časov: če je v samodejnem načinu, se nikakor ne zna prav postaviti in nenehno trza in opleta, v ročnem pa jo je treba kar naprej popravljati, saj prav tako bezlja po svoje. Piko na i pa postavijo avanturistični prijemi, ki ne le, da so tam bolj zaradi lepšega in niso ravno domišljeni, temveč pretirano porušijo siceršnji tempo. Ravno si dobro nafilan z adrenalinom od izstrelitve osemsto metrov v zrak in bega po švohotnih lesenih mostičich pred titansko orko, nakar moraš deset minut hoditi po neprijetno mrtvih središčih in gruntati, kje je ključ, čvekati, barati zvezdice za namige ...
Takisto ne sedejo vse stopnje Sonicovih prijateljčkov: Big recimo lovi ribe, kar je kul, dočim so Knucklesovi nivoji, v katerih je treba iskati dele draguljev, prav frustrirajoči. In če prištejem še pisano, a nemarno ostarelo podobo ter ogromno hroščev (odložiš predmet in ta izgine za vekomaj, skozi tla se vdreš v pogibel)? Hja, dobim še en špil, ki bi bil lahko z več pozornosti nadmočen, a ni. Rayman naj se plavih bodic ne boji.

Sonic Adventure DX Director's Cut
založnik: Sega
objavljeno: Joker 128
marec 2004

70
v temelju luštno ploščadarjenje in blazneče šibanje po razgibanih nivojih
poskus dopolnitve klasične platformske zasnove
odlična glasbena spremljava
več likov, dodatna vsebina
premalo natančen nadzor v navezi z res tečno kamero
precej duhamorni pustolovski deli
vsi junaki nimajo enako dobrih stopenj
ostarela podoba
zoprno hroščovje