IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Wars and Warriors: Joan of Arc
Wars and Warriors: Joan of Arc

Sneti se ob teh sneteh počuti kot Devica Orleanska, ki jo že ližejo plameni.

Joan of Arc je naslov, vsled kakršnih opisovalec kaj hitro zasovraži svoj poklic in si z odmaševalnikom sekreta skozi ušesa izcuza možgane, da bi čemu sličnemu več ne prisostvoval. Enlight Software s Trevorjem Chanom na čelu, znan po strateških izdelkih a la Capitalism, je tule za PC resda skušal ustvariti nekaj

Strateška plat zaobvzema razpošiljanje enot iz ptičje perspektive. To je v redu, le da potrebujete celo večnost, da lahko to počnete.
novega - eno tako srednjeveško mešanico sekljačine in strategije. Žal pa je na nivoju tega zgodovinskega obdobja tudi igralnost, medtem ko bo vsakemu širše razgledanemu špilavcu kojci jasno, da ni Joan nič drugega kot klon Koeijevih Dynasty Warriors, na PS2 znane in uspešne serije. Slab klon!
Igro torej tvorita dve plati: rezljaška in strateška, ki se skozi misije vse bolj spajata, dokler ne pride do nekakšne sinergije. V akcijskem delu, ki je v slogu Battlezona neločljivo povezan s strateškim, od zadaj nadzorujemo enega od osmih zgodovinskih likov, med katerimi ima kajpada glavno vlogo Devica Orleanska. Jovanka je predstavljena kot mulariji znan stereotip, torej kot svetlolasa bojevnica, ki vihti meč spretno kot moški in se tako odeva. Kot nalašč torej za krvavo akcijo - le da ta ni krvava. Niti vznemirljiva. Kakor zna namreč babura izvajati kak ducat kombinacij dveh udarcev, šibkega in močnega (levi in desni miškin gumb), kar bi bil lahko povod za epske boje, nam Enlight v pravem slogu izdelovalca poslovnih

Eden največjih smehov v špilu je ježa. Konj se obnaša kot kaka karjola, ki jo premikaš naprej in nazaj.
simulacij servira na pot eno gručo tipskih soldatov za drugo, kot bi šlo za grafikone in enačbe. Če odštejem šefe in par oblegovalnih naprav, je vrst sovražnikov kakih šest, od tega štirje vojaki za boj od blizu, lokostrelec in samostrelec. Tako po karti, na kateri se v rednih razmikih pojavljajo rdeče pikice, ki simbolizirajo kanalje, lovimo ne vedno premočrtno razmetane cilje in pobesnelo mlatimo po mišjakovih gumbih, zakaj s kako globino se sistem nikakor ne more pohvaliti. Vse v redu in prav, sovragi nam umejo zavdati, zlasti lokostrelci, ki so nadvse zoprni, saj njihove strelice prekinjajo naše animacije. A ko boste v četrt ure poklali tristo komadov uletavajoče sodrge (hecam se ne!), in to na isti način - krožeč okrog njih in umikajoč se, pri čemer v njih puščice prožeč ter nato zasekavajoč - se vam bo špil zazdel nemalo debilen. Enlight preprosto ne premore trohice smisla za tempiranje akcije: ne Gladiator ne The Return of

Gužva je dejansko nehumana, tako da za tehniko ne ostane dosti prostora. Edina pametna taktika je beg in crkot sovragov en po en.
the King denimo nista bisera globine in zapletenosti, sta pa razgibana in spektakularna ter stalno držita napetost, če ne z dobro načrtovanim valov sovražnikom, s čisto krvavo jebačino. V Joan of Arc nasprotno nikoli ne zajameš sape v občudovanju udarca, nasprotnika ali okolice, in nikdar ne čutiš zadovoljstva, ko si potolkel grupo sramotno robotskih ogroževalcev. Na misel ti pride le olajšanje, da je konec in da si lahko odpočiješ zgonjeni prst. Rešilna bilka naj bi bilo frpjsko napredovanje v moči, odpornosti, hitrosti in vodstvu, vlaganje v kombinacije ter zbiranje močnejših orožij. A tudi tu so avtorji zabluzili, saj je preskok na višjo stopnjo komajda opazen, kakor ne občutiš skoraj nobene razlike takrat, ko dobiš na papirju orenk močnejše krepelo in ko izvedeš nov kombo. Dodam naj odsotnost kakršnegakoli večigralstva, poskakujočo kamero, neučinkovit in nestrateški blok, kup neumnosti (sovražnike pobijete skozi dvižna vrata gradu ter s stražnega stolpa, ne da bi vas kdorkoli ogrozil) in patetično čitanje pogojno zanimive štorije.
Strateška plat? Dolgo je ni na spregled, le preskakujemo med posameznimi liki, ki jih ni moč nadzorovati drugače kot neposredno in ki se vedejo

Tepežkarski sistem bi moral biti orenk bolj dodelan in vsebovati kak napreden element, liki pa se ne gibati kot lipovi bogovi.
kot skoraj-kloni drug drugega. Vsak ima navadno za sabo par umetnopametnih vojakov, ki so povsem nekoristni, saj jih sovražnik pokavsa, da je veselje. Isto velja za UP, ki nadzoruje glavne junake, ko jih mi ne - nesposobnost ni pravi izraz za to, kaj programska koda z njimi počne, če se zapletejo v boj. Še več, Joan of Arc v ozadju večinoma ne simulira dogajanja na delih karte, ki jih ne vidimo, tako da odpadeta napetost in letanje od enega spopada do drugega, ki krasita Dynasty Warriors. Šele proti koncu dobimo priložnost usmerjati enote kot v realnočasovni strategiji, kar ni napačno. A to je tako, kot če bi moral prestati ure mučenja, da bi te spustili k terapevtu, ki bi ti nato lajšal bolečine, brez katerih bi bil, če k njemu ne bi šel. Perverzno - kot vsa ta žalitev za Devico, Koei in igre na splošno.

Wars and Warriors: Joan of Arc
založnik: Enlight
demo: natlačenka/tlačenka 127
objavljeno: Joker 128
marec 2004

38
veliko možičkov na zaslonu
nedodelan in neuživantski tepežkarski sistem z okornim gibanjem
naporno zamahovanje skozi zoprne valove vedno enakih sovražnikov
strateška plat je pomaknjena pregloboko v špil
mah, vse skupaj je en ogaben dolgčas