IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Attack on Pearl Harbor
Attack on Pearl Harbor

Kso! Sneti-sama wa Nihon-jin desu yo! Riževo žganje wa doko desu ka?!

Afterburner! Wings! Their Finest Hour! Strike Commander! Red Baron! In še daleč se vije vrsta arkadnih simulacij frčanja, s katerimi so nas zasipavali njega dni. Nič več: letala so izgubila status ultimativnega faličnega nadomestka in namesto kupa akcijskih letalščin imamo kup akcijskih 3D streljank. Toda ljubiteljev nebeškega rešetanja se še kdo usmili ...

Notranjega pogleda ni, ampak ker gre za kristalno čisto arkado, to morda niti ne moti. Sta pa hecno postavljeni kameri, levo in desno od aviona.

Prvovrstna klatilščina sovragov na Tihem oceanu tole resda ni. Špil navsezadnje tržijo po 25 evrov, sklamfala pa ga je slovaška skupinica 3D People, kjer po imenu sodeč delajo ljudje s toliko domišljije, da bi z njo napolnil eno celo posodico za sake. Kompleksnost in globina sta posledično oddaljeni kot sonce na obzorju, saj si medoblačni šofer, ki letalo vodi na najbolj enostaven način. V pogledu od zadaj dodaš plin in stroj gre hitreje, odvzameš ga in upočasnil bo, premikaš miš za gravitaciji rogajoče gibanje v vse smeri neba, tiščiš knofa za proženje neskončne zaloge osrednjega in drugotnega orožja (mitraljezov na eni strani, bomb, torpedov & raket na drugi). Vse v par minutah dojame še največji neizkušenec, saj je treba paziti kvečjemu na to, da ne butneš ob tla in da se ti topovi ob daljšem pokanju ne pregrejejo. Poveljevanja soletalcem ni, razlike med propelerniki so kozmetične, najsi gre za lovce, strmoglavce ali torpedirnike, odklepanje novih frčolinov je tu zaradi lepšega, napredovanje v činu prav tako.
Nak, naprednim igralnim elementom tod ni mesta. Kampanji previharita ves Pacifik med drugo svetovno, od napada na Pearl Harbor do Okinave, in se ustavita ob številnih znanih masakrih - Guadalcanal, Iwo Jima, Leyte. Toda na fejst štorijalno dogajanje pozabi. Nakazana junaka sta slična prozornemu steklu in sicer luštnih stripovskih sekvenc je daleč premalo, da bi mogel kakorkoli čustvovati. Da je špil namenjen nepoznavalcem, obelodanja nizka težavnost, ki jo bodo izkušeni dojeli kot rutino. Največji kamen spotike pa je dejstvo, da se naloge močno ponavljajo. Enoigralski modus šteje več kot petdeset misij, ki se odvijajo na majhnih prizoriščih v le nekaj različnih okoljih, zapovedi pa stalno krožijo med sklati to / bombardiraj ali torpediraj ono / brani tretje. Ko prvič, drugič, tretjič potapljaš križarke in letalonosilke, nažigaš po lovcih, radiraš tla ter iščeš konvoj, ti vse skupaj še dogaja. Ko to počneš osmič, pa čar zamre in na koncu približno desetih ur se akcije orenk prenaješ. Jasno, vse igre so po naravi repetitivne, toda v plitko akcijo je tu treba vložiti bore malo spretnosti. Tako nastane rutinska pokalica, ki je ne prekinjajo nobene iskrive domislice, posebni sovražniki - nič, kar bi te pretreslo, ob čemer bi zazijal.

Bombe in torpedi s sveto preproščino letijo tako naravnost, da cilj zadeneš miže, obrnjen navzgor in v prevlečenem letu. Ne da je ta pogost, seveda.

A čeprav se igra drži regelcev kot pijan samuraj gejšine riti in jo preigraš z levo roko, ni zanič. Za začetek vsebuje tako ameriško kot japonsko kampanjo, kar je ob tradicionalnem predstavljanju le ene strani osvežilno. Nadalje misije niso linearno nanizane kot očesna zrkla pobitih Američanov na vrvici zrakoplovnega nindže. Dokler imaš na zalogi zadosti avionov, ki jih dobivaš za uspehe, ti lahko v kaki nalogi spodleti, pa boš vseeno šel naprej. Takisto ti je mnogokrat na voljo več misij, med katerimi se prosto odločaš, poveš pa tudi, v katerem letalu bi jih rad opravljal. Nenavadno moderen pristop!
Grafični spektakel je soliden, saj se v nekaterih bitkah na nebu znajde na desetine letal, medtem ko spodaj z velikimi zublji ter dimnimi vlečkami gorijo stavbe in ladje. Vdelan je način dogfight za posamezne spopade s par spremenljivkami, kot so bojni stroji in čas, in tu je simpatičen multiplayer za do dvanajsterico po lokalni mreži ali internetu. Sam ali kot del moštva se nezakomplicirano poženeš pod nebo in zverinsko klatiš, dokler rdečih oči ter karpalnotunelskega zapestja ne omahneš na zvesti tatami (japonsko rogoznico, to je).
Predvsem pa te igra ne zajebava v glavo. Po bolj kompleksnih, toda zoprnih Blazing Angels, kjer si od frustracije redno butal z nosom v podboj, ni napačno odigrati nečesa takega - nezahtevnega, a nezateženega in usmerjenega v kratke, direktne naloge, kjer ti je vedno vse jasno. Nekaj dinamike kljub vsemu je, saj sovražna letala ne eksplodirajo takoj in ravno toliko migajo, da niso glinasti golobi, če pravočasno ne očistiš neba, pa se znajdeš v težavah. Zato naj da kak premožen založnik Slovakom cekin, da naredijo nekaj poštenega, magari predelavo ene od starih klasik. Kaj bi vi izbrali? Afterburner? Wings? Their Finest Hour? Strike Commander? Red Baron ...?

Umetne pameti sovragom ne gre pripisati, je pa res, da vsaj vijugajo, ko jih pokaš. Priročno so označeni z ikonico nad seboj.

Attack on Pearl Harbor
založnik: 3D People / Ascaron
objavljeno: Joker 167
junij 2007

60
arkadno klatenje frčolinov, hai!
tako ameriška kot japonska kampanja
moderna zasnova in soliden spektakel
nezatežena
lahka in ponavljajoča se
brez prave iskre in domišljije
ubožen nastavek zgodbe