IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Barrow Hill: Curse of the Ancient Circle
Barrow Hill: Curse of the Ancient Circle

Navi preganjajo maščevalni menhirji, dokler za spravno daritev ne nažge posušenega motovilca.

Na jesensko enakonočje ti nekje v angleškem Cornwallu crkne avto in znajdeš se sam sredi tihotnega gozda. Po nekaj spotikanja čez korenine planeš v jarko luč samotnega motela. A zmotil si se, ako si upal, da ti bodo tam mogli nuditi pomoč. Hitro namreč postane jasno, da so je sami potrebni mnogo bolj kot ti. Ob bencinski najdeš obupano utripajoč odklenjen avto in okrog njega raztresene igrače ter osebne predmete. Nikjer žive duše, šele po nekaj razgledovanja izslediš napol blaznega uslužbenca, ki zabarikadiran v pisarno momlja nekaj o krvoslednem lovcu in pogubljenju, ki da ga slednji trosi krog sebe. Čudne reči se torej godijo ta ekvinokcij in slučajnost ravno tebe posadi v oko viharja.

Za ozadno izobrazbo skrbi kup nemalokrat jedko satiričnih letakov.

Kdo si, ne izveš. Takisto ne uzreš niti delčka lastnega telesa in ves čas modro molčiš. Po trdi noči se premikaš s previdnimi in okornimi kliki, mišastično prelistavajoč diapozitive, ki predstavljajo prvoosebno vidno polje. Ob prebiranju naokoli založenih dokumentov polagoma začneš vohati, kakšne sorte obaro kuha kotel te mrazilščine, ki se (med drugim) napaja pri Čarovnici iz Blaira. Vir neprilik je bližnje, Stonehengu podobno grobišče iz bronaste dobe, ki so ga pred kratkim razrili arheologi in iz sna vrgli nekaj tamkaj bivajočega. Namesto mehanika si torej naletel na razjarjeno nadnaravnost, katere grozeče neotipljiva prezenca sope iz vsake sence in temnega kota.

Ko začne cagar poskakovati, je v bližini nekaj kovinskega. Za civilizacijo stalnica, v pušči vredno pozornosti.

Vendar to še zdaleč ni igra, kjer bi po luftu frčal drob in drobni pršci krvi. V slogu japonskih grozljivščin te raje poskuša stiskati na subtilnejši način, hraneč se iz svojih lastnih votlih odmevov. Bu-momenti so redki in še ti v obliki poceni nenadnih vzprhutanj krokarjev ter zadihanih telefonad ene od preganjanih žrtev. A že njih sama prisotnost in dobro zadeto, naraščajoče zlovešče vzdušje zadostujejo za nenehen, neprijeten nemir.
Zaplet se uspe ogniti pastem izumetničenosti in se tudi spričo nezdrajsane ideje ne zdi za lase privlečen. Žal pa so indici in uporabni podatki nametani preveč zbl

Kuharske coprnije z glivami so zaradi odtujenosti in zagovednega kurzorja še posebej zoprne.
ojeno in neobvezno, da bi mogla štorija zares razpeti mozaik sicer bogato operjenih kril. Na videz svobodno, nezakoličeno raziskovanje izstavi račun v obliki legla sprožilnih dogodkov in opotekajočega, slabo konsistentnega toka zgodbe. Spričo pomanjkanja ob pravem času dopremljenih kažipotov se zadeva zlahka sprevrže v naključno lomastenje po rosni podrasti ter zlokobnih prerenderiranih čumnatah, mendranje sluzastih gob in željno nadevanje žepov skorajda z vsem, kar ni pribito. En in edini namen pobranega ugotoviš šele čez čas, neredko čisto po sreči, z vztrajnim poskušanjem.
Rokovanje z inventarjem je neobičajno rudimentarno in omejeno na okostnjaški minimum. Kazalec se spreminja samodejno in igri s svojo grdoto daje hud pridih amaterizma. O uplenjenih rečeh ni na voljo nikakršnih povratnih informacij in ob rinjenju v nepravo smer se zgodi mutast nič brez pičice pojasnil, kaj šele prijaznih namigov. S seboj žalibog ni moč vzeti gomil vsepovsodi raztresenih papirjev, tako da je nepogrešljive podatke treba izluščiti z branjem na licih mest. In si jih po možnosti kam lastnoročno zapisati, kajti krvavo potrebnega dnevnika se ob vsem pretiravanju s številskimi k

Delo z animiranjem redkih likov so si prihranili s provizoričnim kolažem preskakujočih fotk.
odami in podrobnimi recepti avtorji niso domislili. Namesto tega te raje ovesijo z garnizijo elektronskih onegajev, od v vsaki avanturi videnega mobilnika do že bolj kunštnega GPS-navigatorja ter detektorja kovin. Vse je bolj kič kot resen vohljaški pripomoček, kar je ob siceršnji suši količkaj inteligentne telovadbe sivih celic še en zamujen vlak.
Namesto višjih kognitivnih centrov, s katerimi dobre dogodivščine počnejo čuda reči, se Barrow Hill zadovolji z nadlegovanjem preživetvenih nagonov, zakopanih globoko v potlačenih delih možganov. Pustolovska plat je podpovprečna, vendar tega ne rečem le zaradi ne baš oči zaslepljujoče podobe in zanič kontrol. Enostavno ji manjka iskra znalskega dizajna, ki bi pri pogonskem osrčju gotovo poskrbel za kaj neprimerno boljšega od pričujočih zarjavelih, preskakujočih zobnikov. Vidi se sicer, da so neodvisni razvijalci z Mattom Clarkom na čelu v projekt vložili nemalo razgledanosti ter predanosti, toda glavnina trinajstih ur šuštenja po hosti je preveč nedodelanih in duhamornih, da bi bile vredne tvojega časa.

Barrow Hill: Curse of the Ancient Circle
založnik: Shadow Tor Studios / Lighthouse Interactive
objavljeno: Joker 165
april 2007

58
prepričljivo tesnobno vzdušje
keltska tematika
navidezna nelinearnost zavda strukturi
dolgovezenje 6 neintuitiven in okleščen vmesnik
tipična podhranjena prvoosebnica