IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Battlestations: Midway
Battlestations: Midway

Sneti ima od zehanja tako velik gobec, da bi v njem izginila letalonosilka. Ampak važno je, da je ta lepo zrenderirana!

Če je Agro postal specializant za špile iz Rusije, mene doletavajo taki iz njenih bivših satelitov. Ne tako dolgo nazaj sem se bil primoran ukvarjati z Blazing Angels: Squadrons of WW2 (J153, 65), arkadno letalščino iz Ubisoftovega romunskega studia, zdaj pa je tu Battlestations: Midway, mešanica streljanja in lahkotnega taktičnega poveljevanja, ki prihaja iz Eidosove novoustanovljene madžarske skupine. Da se oboje dogaja med drugo svetovno, je narejeno za PC in XB360, zgleda luštno in je z igralnega stališča švoh, ni naključje. Kar vidim ustvarjalce, kako tiščijo skupaj, izmenjujejo vrstice kode in teksture ter goltajo boršč. Battlestations, Blazing, boršč. V življenju ni naključij.

Letala vodiš tako arkadno, da spominjajo na leteče krožnike.

Razčistimo najprej, da madžarski Eidosovci niso tehnični analfabeti. Pogonski motor je simpatičen, gladko tekoč, na ustreznem hardveru nabit z vrhunskimi ognjeno-vodnimi efekti, ostrimi teksturami, dimnimi vlečkami, podrobnostmi tipa mornarji na krovu, lens flarom, širokozaslonsko podporo, visokimi ločljivostmi. Vojaško inštrumentalne melodije niso slabe, dasiravno se jamejo ponavljati, dočim se pogosto sučejo impresivne vnaprej narejene animacije. Te skušajo podati človeški pogled na vojno skozi pogled mornariškega častnika Henryja Walkerja, ki napreduje od ukazovalca patruljnemu čolnu v Pearl Harborju do orenk poveljnika v bitki za Midway. Škoda, da kakovost scenarija spada v kategorijo C, ne le B, in da se Henry kot lik in fabula niti malo ne vtisneta v spomin.

Podmornice so v bistvu ladje, ki jim lahko precej grobo določaš dvig in potopitev.

Jasno, saj smo zopet prispeli do ruskega sindroma. Dokler je treba klamfati grafiko, zvok, animacije in podobne tehnične otipljivosti, so izdelki iz bivše Vzhodne Evrope krasni. Ko jih igraš, pa vse bolj buta na dan občutek, da se ukvarjaš z nečim prav amaterskim. Špil skuša v enajstih misijah, ki na srednji težavnosti trajajo nekako šest ur (= precej zanikrno), združiti poveljevalni in arkadni vidik spopadov na Tihem oceanu. Prvega opravljaš z intuitivnimi kliki po ptičjeperspektivni karti: če izbereš rušilec in poklikaš sovražno ladjo, to pomeni napad, sicer postaviš eno od ciljnih točk ali zapoveš letalom vrnitev. Simpl ko pasulj. Pod poveljstvom imaš patruljne barke, rušilce, križarke, bojne ladje, letalonosilke, več vrst frčoplanov, podmornice, skratka, pisan asortiman pacifiškega hardvera. Seveda le ameriškega, bogvari, da bi enkrat izkusili WW2 iz druge perspektive. Nad vsakim ubojitim sredstvom je moč kadarkoli prevzeti neposreden nadzor (okej, nad letalono

V posameznih izzivih in multiplayerju naposled dobiš pod vajeti Japanezarje.
silkami delnega) in sovragu posvetiti osebno. Nadzor tu ne bi mogel biti preprostejši, saj je realizem na ravni vesoljskih arkadic. Meriš, prožiš, šibaš gor in dol, delaš sodčke (skoraj tudi s križarkami, lol), skratka, za priučitev potrebuješ pet minut. Resda ne moreš streljati z vsemi kanoni iz vseh pozicij, toda obračanje je tako hitro, da to ni problem.
Recept za zabavnost, torej? Lahko bi bil, ko ne bi bilo vse skupaj tako anemično. Saj koncept je izviren in grafika lepa in porazna igra to ni, navsezadnje pričara nekaj zabave. A kaj, ko je tako nenavdihnjena in dolgočasna. Situacije, v katerih se znajdeš, so domišljijske kot obleke voditeljic proslave ob slovenskem kulturnem prazniku: potopi ladjo, ogni se, potopi ladjo, demoliraj obrambo, ee, potopi ladjo. Ker je umetna pamet tako nemogoče zarukana, se kmalu zalotiš, kako pred zaslonom spiš. Nobenega žmohta, srca, adrenalina igra ne vrže na plano, tako da so epske zgodovinske bitke kot dolgi špageti, sesekljani na rutinske kosce, ti pa so povezani z animacijami, ki so maltene daljše od dogajanja. Še največ vznemirjenja prispeva rihtanje poškodb na ladjah, ki zahteva, da simbolčke mornarjev pripisuješ poškodovanim delom. Ko po tebi dežujejo granate in torpedi, ti pritisk celo naraste. Toda par klikov zadostuje za zriht situacije in spanje se nadaljuje. Kratkemu enoigralstvu, po zaključku katerega ne začutiš malodane nobenega ponosa, se pridruži serija neizmerno duhamornih učnih nalog, venček izzivov in nalinijski multiplayer. Ta obeta, saj devet kart podpira ogromno enot in omogoči igranje Japoncev s par samosvojimi enotami. Vendar je nepuščavništvo trenutno v franžah, saj stalno odletavaš iz čakalnic, na dnevnem redu pa so zamrzovanje in izginotja soigralcev.
Mimohod spektakularnih in častihlepnih, a igralno zanikrnih produktov z Vzhoda se torej nadaljuje. Agro, podaj robček in vodko. Še bova trpela.

Uvodna bitka v Pearl Harborju ostane neizkoriščena tako igralno kot spektakelsko. Blazing Angels jo pwna.

Battlestations: Midway
založnik: Eidos
demo: natlačenka 163
objavljeno: Joker 163
februar 2007

58
lepa
izvirna
neporazna
kratka
dolgočasna
enostranska
hroščata
umetno nespametna