V povprečju so imeli Heroji po dva dodatka na edicijo in vprašanja o verjetnosti razširitve za petko ni bilo. Razvili so jo kar izvirni avtorji, torej ruski Nival, ponuja pa, telegrafsko povedano, tri zaporedne kampanje s po petimi poglavji, sedmo mesto in prgišče novih kart. Tudi mnenje lahko povzamem v en stavek: mnoštvo že videnega, razvlečenega in ponavljajočega se igranja. Misije so dolgotrajne in prav nič originalne, vzorec igranja pa venomer enak. Snovalci so skušali pozornost odvrniti z zelo razgibano pokrajino, bogato posejano z vsemi sortami zanimivosti. A ko po deseti odigrani uri pogruntaš, da nisi dobil nobene sveže izkušnje, vse skupaj malo pomeni. Toliko bolj, ker so nekatere karte velikanske in umetno, zavlačujoče zakomplicirane s podhodi, ovinki ter zaprtimi durmi.
Novo stran moremo zaigrati šele v drugem delu, dočim se prva kampanja bavi z medviteškimi spopadi, kar pomeni trdnjave za osrednja mesta. Noviteta so uporni vitezi, ki imajo rdeče, kanček nadgrajene enote. Sami jih ne moremo izdelati, takenako nam niso na voljo v večigralskih partijah. Ko damo vsem upornikom piti tinte, štorijo nadaljujemo kot škratji bojevnik, jezdeč mamuta. Mali srboriteži domujejo v utrdbi (Fortress), kar je res neposrečena domislica. Prvič, utrdba je že bila v HoMM3 in je nudila zatočišče hidram, zmajčičem ter baziliskom, in drugič, škratje takvendar živijo znotraj gora! Podobno nedomiselne in posiljene so njihove bojne linije, ki poleg magmatskih zmajev vključujejo le take in onake različice Gimlija. To škratovsko zalego kljub moči naredi neprivlačno. Drugače imajo kocinarji vrsto novih lastnosti (denimo imunost na nekatere čarovnije) in vihtijo srednje uporabno runsko magijo, ki ne kuri mane, marveč surovine.

Kot sem zapisal v opisu petice, je še prostora za izboljšave, recimo uvedba nove, nebesne planjave, saj smo v frpjkah Might & Magic že videli sprehajanje po oblakih.

Novega je še nekaj pokrajinskega objektovja in pošastovja (volkovi, snežne opice, mumije) ter par igralskih možnosti. Pod par mislim na natanko dve. Prva je vnovična uvedba karavan iz štirice. Z njimi prevažamo enote iz enega mesta v drugega ter jih celo vpokličemo iz vseh okoliških stolpov, kmetij in gradičev. To bi moralo biti že v samostojni igri, tako da tega dodatku ne gre šteti pretirano v plus. Druga frišnost se tika multiplayerja. Po novem je spočetka omogočen tako imenovan simultan način, v katerem nasprotniki toliko časa igrajo brez potez, dokler ne pridejo z junaki na 'konfliktno' razdaljo. Tedaj špil do konca preklopi nazaj v izmenjevanje potez. Ideja ni napačna, saj skrajša začetni del partije, zlasti na velikih kartah, ko udeleženci še previdno tipajo teren in osvajajo prve rudnike.
Vsebina dodatkiča je hudo preskromna za svojo ceno, saj košta dve tretjini polne igre, vsebuje pa pol manj misij (špil je imel šest kampanj), le tri igralna mesta (od tega samo eno novo) in ništrc svežine. Za nameček programerjem nikakor ne uspe uravnotežiti elementov, pohitriti računalnikovih potez in dodelati umetne inteligence, kar potrjujejo kar štiri doslejšnje zaplate za izvirno igro. In znova pogrešam možnost 'undo'. Reklame se sicer dičijo še z urejevalnikom scenarijev, kar pa je kosmatoriten zavedek, saj je map editor na razpolago zastonj v obližu 1.3. Skratka, Hammers of Fate so precenjen in švoh izdelek, ki dodatno pokaže, da so Nival fizikalci brez originalnosti.