IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Joint Task Force
Joint Task Force

Stric terorist je Aggressorju sunil jedrsko igračo, zato jo bo dobil okrog kepe.

Da je danes svet razdeljen na dobre soldate in hudobne teroriste, vemo. Je bilo na televiziji. Tudi igre nas ne zavajajo in v njih, če le damo kaj nase, vestno koljemo turbanske bradateže v opankah. Pač, v času, ko je druga svetovna vojna skorajda docela prežvečena, so iz omar ter spod postelj na pomoč priskočili novi idealni sovragi, da zamenjajo zlajnane nacije. V medijih so itak razčlovečeni in zlobni, povrhu pa izvirajo z drugega konca sveta, kjer živijo zmaji, ljudožerci ter zasekamožje. (No, zdaj veste, da je Zasekamož Afganistanec. Tam so vsi taki.) Zato jih lahko pobijamo brez slabe vesti. Je pa hecno, da so lepemu delu razvitega prebivalstva antipatični tudi Američani, zaradi česar se je v igrah pojavil še en trend, nastopanje v vlogi 'mednarodnih enot'. Avtorji ponavadi ustvarijo enote Združenih narodov, ker celo otročad ve, kaj so modre čelade (to so tisti, ki mirno gledajo, ko okoli divja vojna). Tako se lahko pridružimo modnemu lovu na teroriste, ne da bi morali postati naturaliziran Čezlužec.

Od lokacij navduši Balkan z blokovskimi naselji, vasicami in jugoti ter zastavami.

Joint Task Force je natanko to: elitna mednarodna enota, sestavljena iz vojska razvitih zahodnih držav, ki se gre slepe miši z vsemogočimi nasprotniki svobode in demokracije. Njene vajeti dobimo v roke v realnočasovnem strateškem načinu, kjer je ekonomska plat zdruznjena na minimum: denarce dobivamo z izpolnjevanjem ukazov, okrepitve pa priletijo v helikopterjih ali letalih. Zgodba si ne dela preglavic z objektivnim pogledom na zadeve, marveč zasleduje testosteronski tobogan dogajanja okrog truda pogumnega majorja, da bi našel teroristično celico, ki grozi svetu. Štorija je precej za lase privlečena, ampak to gre skupaj s stereotipnim govorom, ki je tako čez les, da izpade humoren in se hecnim zapletom dobro prilega. Skratka, reč ne premore take resnosti kot recimo Act of War, a ima dovolj preobratov, da vleče. Vrli major falote preganja od Mogadiša prek Bosne in afriških pragozdov do Afganistana ter naposled Iraka. Pri tem nas spremlja nenavadno dobro vzdušje, ki ga pripisujem posrečeni glasbeni spremljavi in dobremu, razgibanemu videzu. Okolico lahko primerjam s Faces of War, s pridržkom, da je podiranje objektov osnovno - zadetek v eni potezi poruši hišo. Karte niso monotone in se od naloge do naloge precej razlikujejo. Tudi moderno vojaško tehniko je veselje gledati. Jasno, reč so delali vzhodnjaki.

Vojaki lahko v vsej igri za zaklon uporabijo zgolj maloštevilne vreče s peskom in dva avteka. Kaj so avtorji pohali ob tej ideji?

In tako pridemo do težačenja. Tile ljudje za Karpati imajo neko čisto svoje razumevanje igralnosti, majkemi. Vzdušje gor ali dol, vse zopet razvodeni v monotonosti opravkov. Act of War je lepo začrtal smernice, ki določajo prepletanje napete zgodbe in raznolikih bojnih nalog, v JTF pa je lahko zgodba še tako polna preobratov, pa to še vedno pomeni, da bomo šli od enega konca karte do drugega in postrelili vse, kar leze in gre. Igra skuša ležernost na več mestih razbiti z nepričakovanimi skriptanimi napadi, vendar ti položaj samo polabšajo, ker se jih je težko ubraniti, medtem ko enote umrejo zelo hitro. Slab nadzor nam ni v pomoč. Za strategijo brez gradnje baze, kjer je običajno treba napredovati previdno in taktično, bi moral biti boj sučna točka vsega. Toda nadzor ne ponuja uporabnih prijemov, predvsem pa je obnašanje vozil obupno, saj se redko postavijo tja, kamor želimo. Izkaže se, da je igro namesto kot količkaj napredno taktiščino daleč laže igrati kot običajno strategijo in enostavno navaliti na sovražnika. Njegova umetna pamet je tako zanič, da je to povsem izvedljivo, uvedba kritja za pehoto pa tako neizrabljena, da ni vredna omembe.

Zaradi kamere zgoraj levo se ne moreš znebiti občutka, da si v resničnostnem šovu in se nekje zadaj množica dere \'Jerry! Jerry!\'

Špil vsebuje tudi novosti, ki naj bi vnesli svežino, a nista docela izkoriščeni. Prva je vpliv medijev: če pobijemo preveč civilov, bomo deležni manj sredstev, s katerimi kupujemo nove okrepitve. Vendar civilistov sploh ni veliko na spregled, dočim mediji ne glede na položaj gobcajo nekaj levega. Druga reč je napredovanje vojakov, ki sčasoma postanejo 'heroji' in dobijo posebne sposobnosti. Nanje naj bi se navezali, a je njihovo število v nalogah preveč omejeno, da bi jih lahko res izrabili. Zato niti hitro ter eksplozivno (čeprav čisto klasično) večigralstvo reči ne more napraviti tako dobre, da bi jo res priporočil. Nič, nazaj gledat Fox News, hehe.

Joint Task Force
založnik: Most Wanted / Sierra
objavljeno: Joker 162
januar 2007

65
razgiban videz
vzdušje
napredovanje vojakov
hitro večigralstvo
monotono dogajanje
slab nadzor
umetna pamet
neizrabljene novosti