IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Clive Barker's Undying
Clive Barker's Undying

Sneti ni več tako prepričan, da je strah votel, okrog ga pa nič ni.

Ljudje imajo blazno radi, če jih kdo straši. Ampak le, če razumsko vedo, da niso v neposredni nevarnosti. Tedaj dovolijo sladostrastnemu strahu, da jih navda z lažnim, čuječim, a na hecen način prijetnim občutkom ogroženosti. Zaradi tega so filmske grozljivke in srhljivke tako uspešne: ker človeka navdajo z bolj ali manj smrtnim strahom, dasiravno na zavestni stopnji ve, da se mu fizično ne more nič zgoditi. Čeprav so po koncu predstave gledalci nato presrani do konca in si upajo domov samo po dobro osvetljeni cesti, so uživali. A poskusite se obleči v pošast in taiste osebe, ki se vračajo z grozljive predstave, strašiti z rožljanjem z verigami oziroma pri njih izzvati kap tako, da nenadoma skočite prednje ter izdavite 'BU!'. Verjemite, da prestrašenci v tem ne bodo videli ničesar zabavnega, o čemer boste imeli dovolj časa za razmislek v urgentnem bloku Kliničnega centra.

Tale duhec vas venomer zafrkava. Ko mu končno najeste do konca, si sleče kož(ic)o in vas naskoči z verigami ter rezili. Res okusno, Clive.

Dobre filmske grozljivke torej uspevajo in tudi kar dosti jih je. Kako je pak z elektronskim strašenjem kurje polti željnega občestva? Nič kaj dobro, hvala. Dobre strašljive igre so redke obiskovalke naših monitorjev, posebej v zadnjem času. Še najbolj vzdušna sta Resident Evil: Nemesis in Aliens vs. Predator, potem so tu določeni moteči trenutki v System Shock 2, Thief 2 in Deus Ex, nekaterim ne dajo spati skrivenčene beštije iz American McGee's Alice... A to je hkrati vse. Tako napetih trenutkov, kot smo jih doživljali v prvem in drugem Prikritem zlu, Nocturne (niz Blair Witch Project je samo bleda kopija tega lase dvigajočega naslova), Half-life in, če sežem dodaten seženj nazaj, Realms of the Haunting ter Phantasmagoriji, preprosto nimamo več priložnosti izkusiti. Morda se zdi to ob zmogljivostih današnjih grafičnih in zvočnih kartic nelogično, vendar je položaj po premisleku kristalno jasen. V dobri električni grozljivki namreč ne potrebujemo milijona tečnih sovražnikov in neprestanega nažiganja: vsak ljubitelj grozljivk ve, da je trik bolj kot v dogodku samem v slednjega pričakovanju. Tako kot v filmih: gledalci vemo, da bo junaka na zaslonu ravnokar nekaj popadlo, vendar režiser spretno oblikuje trenutek in zavlačuje, medtem pa z rabo kamere in zvoka ustvari mehur medlečega pričakovanja, ki ga nato sprosti z iglo nenadne odrešitve (od nekod prileti sekira, pošast zarjove...). Vendar za to potrebuješ dobrega režiserja oziroma, v primeru igre, oblikovalca. In takih v svetu iger, tako kot v Hollywoodu, pač ni dosti. Tolikanj bolj gre torej pohvaliti Electronic Arts, da so se pri packanju svoje grozljive prvoosebne streljačine Undying povezali s Clivom Barkerjem. Barker je režiser, producent in pisec iz Tovarne sanj, med katerega izdelke spadajo tako znani pa kožo ježeči filmi, kot so Hellraiser, Lord of Illusions in Nightbreed. In ja, prav Clive si je v Hellraiserju zamislil odurne nakaze, ki hodijo naokrog brez kože in v nepsihopatskem človeku zbujajo hudo neprijetna čustva. Sick fuck.

Vmesne sekvence so narejene z grafičnim srčkom in vsebujejo ogromno čvekanja. To ni nič slabega, le podnapisi manjkajo.

Clive Barker's Undying
založnik: Electronic Arts
objavljeno: Joker 92
2001

86
grozljivo vzdušje
mojstrsko tempiranje dogodkov
bleščeča izvedba
zvok
zanimiva zgodba
brez poštenih ugank
brez večigralnosti
nekaj drugih pomanjkljivosti
okvirčki:

Mojster BU!


 
 
sorodni članki