Od samih začetkov žanra realnočasovne strategije smo vajeni, da nas v dodatkih avtorji počastijo s po enim posebno nafrfuljenim tankom ali res rogato zverjo za vsako stran in kupom hudo zateženih enoigralskih nalog. Pač za potešitev frajerjev, ki tačas že snemajo speedrune skozi original. Jedrske misije v Covert Operations in zadnja zergovska stopnja v Brood Wars so čista klasika. Winter Assault, prvi dodatek za warhammerjevski Dawn of War (J135, 86), je pomenil odmik od tega modela, ker smo bili deležni povsem nove frakcije, ki (niti po načinu igranja) ni bila kopija katere od prejšnjih. Plus nove enote za stare sprteže. Toda Relic je sedaj podrl še eno utrdbo tradicije, namreč prakso, da smo zelo redko deležni več kot enega dodatka na naslov.

Navkljub temu, da je Dark Crusade samostojni dodatek, je treba za nalinijsko igranje s prvimi petimi rasami posedovati original in Winter Assault!

Dawn of War je nameram pisan na kožo, saj svet Warhammer 40.000 premore mnogo več kot standardne dve do tri sprte strani. Povrhu je bila želja ljubiteljev, da se vsebina v igri dopolnjuje. Prejšnjim petim se v Dark Crusade tako pridružijo Necroni in Tau. To je skupaj sedem frakcij. Dajmo še enkrat: sedem. Dejstvo, da je lahko simulacija more v akcijskih relnočasovkah že uravnoteženje dveh ras, ljudi pri Relicu očitno ni skrbelo. Namečkoma imata obe, sploh Necroni, posebnosti. Tauonski imperij predstavlja klasične vesoljce s svetlobnimi pokalicami v rokah, le da so za razliko od propadajočih emo Eldarjev, starih klasičnih vesoljcev, oni mlada in vzpenjajoča se civilizacija. Glavna premisa Tauoncev so močne enote kastnih pripadnikov za boj na daljavo, ki pa so od blizu šibke, zato jih je treba kombinirati bodisi z 'divjaki' iz podjarmljenih ljudstev, da jih po čefursko branijo, bodisi s še večjo ognjeno močjo, da nasprotnik ne uspe priti blizu in jim česa razčesniti. Možnosti se izključujeta, zato imamo pri igri z armado Tau dve ločeni možnosti, se pravi smeri Kauyon in Mont'ka (Vior'la v igri žal ni zapopadena). Necroni gredo še dlje. Ker so to, po domače rečeno, terminatorji, ki jim je treba dodati zaničljivost do vsega, kar niso oni sami (presneti ksenofobi, kje je Hanžek?!), potrebujejo le energijo. Zgolj eno surovino, torej, vendar so po drugi plati povsod hude počasnele in zato zavzete ter utrjene strateške točke pri njih pospešijo grajenje enot in raziskovanje. Zanimiv pristop, ki odlično deluje.

Heroju lahko v roke damo večjo pletilko ali pihalnik in mu na glavo poveznemo rogato pokrovko. Oprema se razlikuje glede na frakcijo, bi si pa želel dodajanja recimo posebnih sposobnosti.

Novih enot so zopet deležne obstoječe rase. Kaotični heroj lahko sedaj zmutira v Daemon Princa, Imperialci so dobili prepotreben Heavy Weapons Platform, orkovska horda, ups, WAAAGH!, pa sedaj frajari z bling bling Flash Gitzi, ki kosijo vse pred seboj. Space Marines so sprejeli medse elitne lovce na demone, Grey Knighte, kar bržčas žal pomeni, da Inkvizicije kot ločene frakcije ne bomo nikoli videli. Toda najbolj se v spomin vtisne eldarski Harlequin, ki šviga po bojišču, prevrača vse levo in desno ter dobesedno prepreči pehoti, da bi karkoli počela! Da si pogrizeš nohte. Z vsemi skupaj kombinacij in eksplozivnega klanja lep čas ne bo zmanjkalo, le Tauonce naj malo zategnejo, ker so za odtenek premočni.

Tauonci so v igri tudi dejansko tako lepega videza kot v miniaturah. Super za tiste ZF-zanesenjake, ki so jih Eldarji s svojim malodušjem odbijali.

Ha, ni še konec! V Dark Crusade ni klasične kampanje, temveč se po planetu Kronusu v korakih pomikamo po strateški karti, in sicer v vlogi katerekoli od sedmih strani. Zgodbo govorijo zapiski o sleherni od zasedenih provinc, kar je še ena zanimiva ideja. Pristop je zelo enostaven, saj lahko napadamo le z osrednjim herojem enkrat na korak, medtem ko so obrambne posadke provinc statične. Postavljanja stavb ni, surovine se nalagajo edino v sredstva za utrjevanje ozemelj z garnizijami. Ko napademo, smo glede na stopnjo utrjenosti ciljne province vrženi v realnočasovni boj z eno ali več nasprotnimi bazami, izjeme pa so poveljniška ozemlja, ki so prave velike enoigralske misije v starem slogu. Da bi ne bilo dolgčas, je moč heroja skozi uspehe dodatno opremiti in mu dodeliti stražo. Žal pa nikjer ni izkušenj. Nasploh razen strateškega dela ni novosti v sistemu, kar je bilo morda moč pričakovati, a bi si vsekakor želeli pokrpanja nekaterih slabosti. Zlasti potem, ko je tu že Company of Heroes spod rok istih avtorjev, ki je za celo generacijo naprednejši. Mar bi nas presenetili še tu.