IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Need for Speed: Carbon
Need for Speed: Carbon

LordFebo ne razume EAja, majke mu. Carbon ni diamant, marveč oglje!

Največji založnik, pa tako nizki kakovostni kriteriji in manko vsakršnega posluha za mnenja razumske javnosti! Serijo Need for Speed želi EA z najmanjšim možnim vložkom pomolsti do zadnje kapljice. No, resnici na ljubo je tudi kapljic že zmanjkalo, zato je četrto mestno preganjanje suhi nateg, tako uporabnikov kot vsebine. Tole je namreč jebivetrno skropucalo z ništrcem novosti, ponavljajočimi se napakami in namečkoma celo izvzetimi elementi. Lep poklon jubilejnemu, desetemu poglavju.

Kanjonsko dirkanje je sestavljeno iz dveh rund. Najprej vozimo za nasprotnikom in glede na zaritno bližino novačimo točke, v drugo pa se red zamenja. Kdor ima več pik, zmaga.

Carbon - ime naj bi dobil po kalifornijskem Carbon Canyonu - je naslednik Most Wanteda, saj v njem bije isto srce, tako tehnično kot igralno. Da je nekaj narobe z izvirnostjo razvijalcev, nakaže že začetek, ki je enak onemu v MW: bavarca M3 GTR, s katerim se pripeljemo v mesto, v uvodni dirki uničimo in spet pričnemo na dnu. Spremenjen je edinole motiv: na ulicah vladajo avtomobilstične bande in z zmagami moramo osvajati eno občino za drugo. Ker se izdelek šlepa na proslavljeni film Tokyo Drift, sta osrednja načina drsenje in drič nizdol po hribovski cesti. A tržniško izpostavljanje obojega je bedno, kajti drift sta v enaki obliki poznala oba Undergrounda, dočim je kanjonsko dirkanje kvečjemu kul dodatek, ne pa na vsa usta opevana revolucionarna nevidenost. Zlasti ob dejstvu, da so brez razloga ukinili enega najboljših in najbolj uživantskih sestavnih delov zadnjih treh izdaj, merjenje pospeškov (drag).

Na rečem, avtomobili so dobro zmodelirani, vse ostalo pa smrdi. Next-gen my-ass.

Novost, dasiravno le pogojno uporabna in bolj kot ne posiljena, so tolpni pajdaši, ki nam med dirko na ukaz nudijo zavetrje, iščejo bližnjice ali se nešportno znebijo nasprotnikov. Prav tako so po novem avtomobili, okoli štirideset njih, razdeljeni v tri razrede. Tako imenovane tunerje zastopajo zvečine japanski navitki tipa skyline, lancer, RX-8 in 350Z, mišičnjake predstavljajo starodobniki, kakršna sta charger in GT500, ter novejša viper in korveta, med eksoti pa najdemo dva lambiča, dva poršeja, par mečk i slično. Nič ferrarijev sploh. Vendar razvrščanje v skupine nič ne spremeni, saj ni nobenih dirk le za določen tip. Še ena pridobitev je zmogljivo modeliranje lastne kozmetične opreme iz že tako velikanske zbirke predpripravljenih odbijačev, pragov, koles, spojlerjev ter pokrovov motorja. Autosculpt, kot se zadeva marketinško imenuje, je posrečen vložek, ki pa je vreden toliko kot recimo grafično ustvarjanje lastnega lika v frpjki oziroma ga bodo na dolgi rok častili le tisti z Barbie-sindromom. Je že res, da je mogoče avto 'fotografirati' - celo med vožnjo - in ga prenesti na EAjev strežnik, vendar taki mali korenčki ne morejo izničiti siceršnje mizernosti in nenaprednosti.

Need for Speed: Carbon
založnik: Electronic Arts
demo: (na)tlačenka 160
objavljeno: Joker 160
november 2006

61
če nisi kupil predhodnikov, je kul
nelubricirani nateg
ne samo, da ni novosti, še stare reči so izostale