IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Splinter Cell: Pandora Tomorrow
Splinter Cell: Pandora Tomorrow

Kdor verjame poročilom, je runkelj, se priduša Sneti. Špili vam povedo, kako je z geopolitično situacijo v resnici!

Da bo Splinter Cell (J116, 91), ena tržno in kritiško najuspešnejših iger prejšnjega leta, fasala nadaljevanje, smo vedeli vsi. Tako tisti, ki smo izvirnik obrnili in prisostvovali za spoznanje nenavadnemu zaključku, kot oni, ki so ga bodisi igrali ter ga ne končali (buu!), bodisi ga sploh ne preizkusili (infideli! Na raženj z njimi!). Vprašanje je bilo zgolj, koliko se bo Ubi Softov montrealski studio, kjer nastajajo hudo impresivni izdelki a la SC in The Sands of Time, potrudil. Bodo njega pripadniki podlegli pritisku kravatnikov, vzeli preizkušeni recept, ga na brzino malce ozalajšali (ali še to ne) in pankrta splovili kot dvojko do časa novoletnih počitnic? Ali pa bodo upravičili svoje in franšizino ime ter izrezbarili remek delo, ki bo na vrhu prodajnih lestvic ne le zaradi gobcanja cajtungov in navdušenih igričarjev, marveč zavoljo prodornosti, uživancije in splošne zglancanosti? No, četudi je res, da vsaj malček drži tudi prva izjava, me celo kot ciničnega kritika s polno(mastno) ritjo špilov nadvse veseli priznati, da je daleč bolj na tapeti druga. Kul pa je tudi dejstvo, da ima zahodna polobla po krepanju legend, kot so Looking Glass, Origin in Black Isle, še vedno razvijalno skupino, ki ve, kaj hoče, ki vzdržuje kakovost ter se ne boji ubirati novih korakov. Da ne bodo venomer razturali samo Japonci, ja?

Takoj kot prej Pajkomož, um, Ribič grabi žrtve in jih zlorablja pod plaščem mraka.

Glavni junak tipično clancyjevsko (dve besedi, levji odmev) poimenovane Pandore Tomorrow je kajpada Sam Fisher, ameriški tajni agent, ki je s svojo ledrasto, šunjasto, strelsko in redkorečno - globokoglasno pojavo tako navdušil, ko se je pred dobrim letom pojavil v prvencu. Na prvi pogled je špil v enoigralski inačici (do večigralnosti, ki tokrat je prisotna, še pridemo) zelo podoben enici, in res je, da avtorji recepta niso pretirano spreminjali. Ne popravljaj, č

Večigralnost je dokajšnja novost tako za Splinter Cell kot za igre na splošno. Na sliki prvoosebni najemniški pogled.
e ni pokvarjeno, pravijo Ameri, in celo če bi sistem ostal povsem enak, bi se - za razliko od recimo Lare - mirno spopadel z zobom časa. Ribič v tretjeosebni, v prvi vrsti skrivalni dogajanciji, ki se do neke mere zgleduje po klasikah tipa Metal Gear Solid, obvlada vse tisto, kar je poprej. Mačje gladko hodi, teče, skače in počepa (hitrost znova elegantno spreminjamo z miškinim koleščkom, kar je v okviru špila nič manj kot genialna pogruntavščina), se huli ob zidove, pleza po vrveh in žlebovju, visi z robov, tepe sovražnike s komolcem in jih grabi od zadaj, nakar jih lahko zasliši in / ali onesvesti ... Novi gibi, kot sta hiter prehod med robovoma vrat z zasukom na petah in močnejša raznožka med zidovoma, ki omogoči doseg više ležečih polic, se vrhunsko vklapljajo v arzenal našega D TRU Ril Moverja ( = Ribiča, za tiste, ki niste čitali Šerifa) in dajejo občutek novosti brez pretiravanja (nadmoč lastnega Ubijevega perzijskega princa nad okolico press). Dasiravno Sama po gibčnosti omenjeni velikašek prekaša, hitrost z zajčjim preskakovanjem itak ni poanta Fisherjevega udejstvovanja, marveč je to počasno napredovanje z obilico premišljanja. Pri tem pride eksplozivnost - ki jo lik takisto poseduje, le skriva jo dobro - v poštev šele, ko natanko veste, kaj vam je storiti. Logično, saj je okolica polna nevarnosti, od stražarjev, ki si zdaj v skladu s stopnjo alarmiranosti nadevajo oklepe in čelade, vsled česar jih je s strelnim orožjem teže sesuti, prek kamer in detektorjev gibanja

Zgodba je zanimivejša in bolje podana kot v enici.
do laserjev in nagaznih min. Včasih smrt pomeni že najmanjša napaka! Še dobro potemtakem, da je Fisher dobro opremljen z onegajčki. Osnovni je kakopak zaščitnoznačna troučna čelada, ki znova omogoča preklop med navadnim, nočnim in toplotnim pogledom. Tako si osvetlite temne prostore, v katerih nasprotniki panično iščejo stikalo za luč, na razdaljo zaznate človeški termalni podpis in ugotovite, kje ležijo neizboljšanemu zrklu nevidne mine. Potem so tu razčefučne in dimne granate, elektrokucijske krogle, vitrihi za vlamljanje zaklenjenih duri, samolepilne kamere in daljinski uč na pregibni žici za vnaprejšnji pogled pod vrata, skozi katera kanite stopiti, pa dobri stari Samovi orožji, utišana pištola ter večnamenska strojnikulja SC20K. Vse to je treba pametno uporabljati v nizu predpripravljenih (skriptanih) situacij, ki delujejo tako kot miselne puzle. Uletiš pač v določen prostor, stražarji so tam in tam, gibljejo se tako in tako, luči in svetloba so takole in takole - kaj boš storil, da te ne bodo odkrili? Oziroma da boš preživel? Tako kot prej je številne situacije namreč mogoče rešiti na več načinov, primarno tiholaznega (odplaziš se mimo, da te nihče ne zazna), rešetalnega (tega igra bolj kot ne odsvetuje, med drugim z drobno zalogo streliva, pogostimi ukazi 'Nobenih žrtev!' in hitrimi alarmi, ki dostikrat pomenijo takojšen konec misije) ali z navezo dotičnihdveh.

Splinter Cell: Pandora Tomorrow
založnik: Ubisoft
demo: natlačenka/tlačenka 129
objavljeno: Joker 129
april 2004

89
dodatek nadvse zanimive in inovativne večigralnosti
vzdušen in napet puščavniški del
všečna štorija ter lik
znova vrhunska izvedba dosti nadmočnih skrivalnih situacij ...
... a tudi par čudnih
ostaja linearna in predpripravljena
nekaterih (ne prepogostih) napak enice niso popravili