IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Call of Juarez
Call of Juarez

"You will know my name is LordFebo when I lay my vengeance upon thee!"

Divji zahod ni bil kraj za dolgovezenje, zato bom kar ustrelil: Call of Juarez je sicer zanimiva in izvirna prvoosebnica, ampak hkrati zoprna in dolgočasna. Scenarij ji gre šteti v dobro, saj so menažka fižola in smrdljivi kavbojski škornji, za boljšo ergonomičnost ter toplotno izolacijo natlačeni s konjskim drekom, osvežitev od vsemirskega in drugosvetovnovojnega streljanja. Druga postavka za je domiselno prepletanje dveh likov - pištoljerskega pridigarja in njegovega nečaka Billyja, ki je obtožen umora ter zato beži pred besnim ujcem - in s tem dveh različnih igralnih načinov.

Štorija se vrti okoli indijanskega zaklada in se odvija na jugu ZDA, kar pomeni precej enolično skalnato okolico.

Na žalost pa so to bolj analitični kot igralni plusi. Ker je mali na begu in privzeto brez orožja (ima edinole korobač, s katerim mlati po sestradanih volkovih in klopotačah ter si pomaga pri plezanju), njegova pustolovščina ni akcijska streljanka, marveč skrivalščina. Vsi pa vemo, da je v igrah dolgotrajno šunjanje, če ni izvedeno nadmočno v stilu Hitmana, Splinter Cella ali Thiefa, praviloma duhamorno in najedovalno. Juarez ni izjema. To igralec spozna koj na pričetku, ko zaradi spora z lokalnim zvodnikom faše na grbo vse mesto. Genoci

Podoba je resnično prvovrstna in tudi kri šprica kot za stavo. Tole je primer počasnega ritma, ko lahko natančno sestrelimo klobuk s čefare.
d nad meščani ne bi bil problem, vendar je v Billyjevi koži edina rešitev odtiholazenje po ulicah, bajtah, strehah, vrtovih in skednjih do svobode. To traja hudo predolgo in preden mi je uspelo odnesti celo rit, so mi jo neštetokrat zastrupili s svincem. Še posebej je tečno, ker v tem oziru ni naprednosti. Na voljo sta le potuhnjenje za zaboj ali sod in premikanje čepe, a glede na poudarek na tovrstnem igranju bi pričakoval vsaj možnost odvračanja pozornosti ter več svobode, ne docela vnaprej določene poti. Podobno sitne in čisto premočrtne so nadaljnje Billyjeve naloge: prebijanje mimo razbojnikov, skrivanje pred Indijanci, kraja konja, plezanje po hribih ... Dodaten košček k jezljivosti doprinese res slaba, da ne rečem kar izostala umetna pamet. Zvečine so sovražniki pri miru in nihče te ne bo prišel iskat za skalo ali zid, čeprav so te videli. Še več: čez nekaj časa bodo na vse skupaj enostavno pozabili. Ta plat je resnično katastrofalna. Da je izkušnja še grenkejša, poskrbita hitro umrtje (v večna lovišča nas pošljeta ena, največ dve krogli ali zdrs oziroma padec z dveh metrov) ter nemarno dolgo včitavanje stopenj in shranjenih položajev.

Igranje z Billyjem je zmes skrivanja in plezanja po skalah. Ne me napak razumeti, da je ta del zanič. Oporekam le pretiravanju in manku možnosti.

Nemara se zdi, da gre za apnenčast ščiš. Toda resnici na ljubo ni povsem tako, kajti pohvalna pridevnika iz uvodne povedi vseeno držita. Nekatere nečakove naloge so resda razvlečene in sitne, a stric takoj v naslednjem poglavju popravi vtis. Ta polovica špila je namreč brezpogojno strelska, saj se duhoven požvižga na šesto šefovo zapoved in seje Elijev ogenj nad hudodelce, ob čemer kot Samuel L. 'Jules' Jackson z grmečim glasom citira iz Testamenta. Dotične misije so mestoma prav tako razvlečene, kar gre zlasti na rovaš brezštevno navaljujočih banditov in počasnih orožij, vendar to zasenčijo fini pokalni prijemi. Miškina gumba denimo prožita vsak po eno pištolo, na voljo je hitrostrelni način z eno roko na kladivcu, šicamo tudi s konja, tabulši pa je izvlek obeh revolverjev in streljanje v počasnem posnetku. Ta matrični element je postal stalnica v podobnih naslovih in tu je zaradi uporabnosti posebne hvale vreden. Ker poškodbeni model pozna različne dele telesa, je prav zabavno v upočasnjenem dogajanju ciljati v čelo. Na tak način se gremo še strelske dvoboje, ki pa so bolj sami sebi namen.

Pretepanja, ki je tako kul kot v Riddickovih kronikah, je močno premalo. Kje so znameniti barski kavbojski pretepi?

Takenako moram zapisati dobro besedo o grafiki, ki nudi polno prisrčnih podrobnosti in lepo pokrajino. A oboje na račun velikanske hardverske zahtevnosti, saj je srce, Chrome Engine, grdo neoptimizirano. Pogon se res kiti z blazno interakcijo z okolico, vendar razen dvakratnega prekladanja zabojev za splez na streho nisem od premikanja vseh sort predmetov imel ničesar. Nasploh se mi zdi, da so avtorji hiteli, zakaj veliko elementov je neizkoriščenih in neosmisljenih. Lok, ki je za moje pojme najbolj uživantski pripomoček, dobimo šele na koncu, dinamit sem držal enkrat samkrat, leščerbo, ki deluje kot molotovka, sem zalučal točno nikdar in tudi pesti, katerih vihtenje je izvrstno zastavljeno, moremo uporabiti obilnih dvakrat. Enako je z vsebinskimi elementi, saj je Indijancev, divje ježe ter ostalih divjezapadnih stereotipov samo za okus. Gun (J149, 73) je v vseh pogledih barvitejši, pestrejši in dosti bolj svoboden.
Solidni in presenetljivo obljudeni večigralski modusi tipa spopad dveh band ter kraja zlata vrednost nekaj malega dvignejo, toda okus mlačnega, razkuhanega fržola ostaja. Nemara bi morali poljski programerji več pozornosti posvetiti globalni igralnosti namesto grafičnim in malenkostnim bonbončkom.

Call of Juarez
založnik: Techland / Ubisoft
demo: (na)tlačenka 157
objavljeno: Joker 158
september 2006

69
vsekakor grafika
zabavno pištoljenje
dosti izvirnih idej
vsesplošno slabo izkoriščen potencial
prezoprno in premalo napredno tiholazenje
umetne pameti ni
grozovito dolgo nalaganje
grafična požrešnost