IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Ultima V: Lazarus
Ultima V: Lazarus

Case

Frpjsko serijo Ultima, ki jo je v osemdesetih zagrešil Richard 'Lord British' Garriott, bržkone poznate. Veste tudi, da je franšiza, jok!, bolj kot ne mrtva, Ultimo Online odštevši. Ampak na srečo nostalgikov po internetu tava kup fanatikov z veliko prostega časa in dobre volje, ki iščejo načine, kako bi to slovito igričarsko nanizanko obdržali pri življenju. Lazarus, pričujoča popolna predelava Ultime V: Warriors of Destiny, je rezultat enega takih poskusov.

Lazarus je veliko več kot mod za Dungeon Siege, saj si z dotično frpjko deli le grafično srčiko in osnovno ogrodje. Za delovanje mora biti vseeno nameščena.

Ekipa, v kateri je tudi naše gore sin, mn3njalničar Gregor 'Ozzy' Klanjšek, je več kot vestno prenesla legendarni original, s tem, da so ga ustrezno modernizirali. Najprej tehnično s prenosom v tri dimenzije, ki jih je serija sicer ugledala šele z devetim delom, naslanjajoč se na malce zastarelo srčiko prvega Dungeon Siega. Malodane nedotaknjenih so pustili večino ultimaških elementov, začenši pri napredovanju likov po levelih prek nabiranja izkušenjskih točk, učenja veščin (pariranje, smrtni udarec, odkrivanje pasti, lokostrelstvo ...), nabiranja opreme do ostalih frpjskih drobnarij, ki so danes standard. Potem je tu pregovorno copranje z urok-bukvo, v kateri so zapisane čarovnije, po moči in zahtevnosti izvajanja razdeljene na osem krogov. Predpogoja za čaranje sta kajpak zadostna količina mane in prisotnost značilnih začimb v malhi. In naposled pride realnočasovno bojevanje z možnostjo premora in urejanjem formacije največ šestčlanske druščine.

Vhod v eno od znamenitih Ultiminih blodnjakov. Z ropanjem je spočetka bolje počakati, vsaj dokler se pošteno ne nabildaš in obkrožiš s pomagači.

A tisti pravi čudež so fantje inu dekleta naredili na področju vsebine. Če je v vas količkaj fana Ultime, se vam bo itak milo storilo že ob kreaciji avatarja (kot se heroju tod reče) in prvem srečanju z legendarnimi kompanjoni, kot so Iolo, Shamino, Dupre ter Julia. Z njihovo pomočjo moramo poiskati v Podzemlju izgubljenega glavarja Britannie, Lorda Britisha, in s prestola spraviti zlobnega namestnika Blackthorna. Kmalu postane jasno, da se je avtorjem 'posrečil' prenos originalnega vzdušja. Najsi gre za nadmočno posodobljeno glasbeno podlago, podrobno karto Britannie z gradom Lorda Britisha in pristašem domačimi kraji (Moonglow, Skara Brae, Buccaneer's Den, Deceit, Destard ... pomnite?), ki se more po razsežnosti primerjati z Oblivionovo, ali za spreminjajoče se vreme, nočno-dnevne in lunine cikle, s katerimi je pogojeno potovanje skozi portale - vse je narejeno z veliko ljubeznijo do detajlov. Kar smo nekoč pripisovali Originu, dokler jim duše ni snedel EA. Stranski kvesti so recimo zasnovani inteligentno, nekaj je povsem novih, obsegajo pa večplastno iskanje ter donašanje predmetov, mlatenje beštkotov in nepridipravov, reševanje kompleksnih sporov med prebivalci in slično. Sploh interakcija s slednjimi je poglavje zase. Pisuni so na frišno spisali večino dialogov in dodali kup novih, vse z izrednim občutkom za fantazijsko pristnost in podtalen humor, z rahločutnostjo do moralnega kodeksa osmih Kreposti, ki preveva vsakdan ljudekov Britannie, ter prisotnostjo neštetih informacij o svetu in njegovi bogati zgodovini. Namišljeni svetovi so pač živi in zanimivi le toliko, kolikor je raznolika njihova populacija, in tu Lazarus, nej, kar Ultima kot serija, kajti po tej plati je pričujoč izdelek bolj sličen njenemu sedmemu in daleč najboljšemu delu, enostavno zmaga. Pač nič zato, če šprahanje ni podprto s fensi profesionalnim govorom.

Ian Frasier je semena zasadil že leta 2000, na voz projekta pa je tekom sezon sedlo več kot trideset pisunov, muzikantov in programerjev.

No, ljubiteljski zanos gor ali dol, nekaj ležernosti si je Team Lazarus vseeno privoščil, dasi jim človek težko zares zameri, če ve, da so zadevo brezplačno klamfali skoraj šest let. Motijo denimo občasna sesutja in hrošči, ki jih je v verziji 1.2 sicer precej manj kot v prejšnjih, mori pa zlasti manko delujočega dnevnika, kamor bi se vpisovala poplava prejetih nalog (pripravite svinčnik in papir!). Takisto bi lahko, požvižgajoč se na zakoličenost ultimaških standardov, predrugačili duhamorno začetno iskanje položaja na karti s sekstantom. A ravno starošolskost, rahla nedodelanost in površinska zajebanost (mimogrede, na www. u5lazarus.org najdete vse mogoče karte, pomagalnike in programske dodatke, ki opazno olajšajo špilanje) so del čara, zavoljo katerega je naslov obdržal avtentični ultimaški občutek. Kar je največji kompliment, ki ga lahko izrečeš katerikoli predelavi. In v pripravi je že rimejk Ultime VI, juhej!

Ultima V: Lazarus
založnik: Team lazarus
demo: natlačenka 156
objavljeno: Joker 156
julij 2006