IGROVJE
stranka » igrovje » pc » The Elder Scrolls IV: Oblivion
The Elder Scrolls IV: Oblivion

Jagru igranje Pozabe pusti trajne posledice, saj jame pozabljati na vsakdanje obveznosti.

Triindvajsetega marca sem s tresočo roko prvič kliknil na ikono Obliviona, novega poglavja sage Zvitkov prednikov, edine serije resnično svobodnih enoigralskih frpjk. Vsled mnogih nagrad in visokih ocen, ki jih je požel tretji kapitel, Morrowind, me je namreč skrbelo, da bodo pri Bethesdi zaspali na lovorikah in v trgovine poslali bodisi komercialen ščiš, bodisi klon predhodnice. Kljub pikolovskim zameram, kot so majhno število različnih sovragov, slaba uravnoteženost poklicev, odsotnost izkušenjskih točk in trgovci s premalo cekina, tretjim Elder Scrollom ni bilo dosti očitati. S tako prostranim, vizualno všečnim svetom, izredno svobodo igranja, številnimi organizacijami, ki se jim je bilo moč pridružiti, različnimi pristopi in kopico izvirnih kvestov se takrat ni mogel pohvaliti noben puščavniški frp. Že res, da je bilo prosto raziskovanje deloma prisotno že v Baldur's Gate, Fallout in Gothic. A v teh igrah resničnega občutka svobode ni bilo, saj smo se kljub vsemu sprehajali po omejenih kartah ter se opravil običajno lotevali na en sam, natanko določen način. V Morrowindu si rdečo nit lahko zapostavil in se pol leta ubadal z raziskovanjem stotine jam, templjev in temnic ter opravljanjem brezštevilnih postranskih nalog na najrazličnejše načine. Logično je torej, da so se avtorji pri snovanju Pozabe močno spogledovali s predhodnico. Je to dobro ali slabo?

Prekrasen panoramski pogled na cesarsko mesto je mogoč z vseh višeležečih predelov Cyrodiila ... Če ti strojna oprema seveda to dopušča.

Oblivionova pripoved se odvija v zadnjem letu tretjega veka, v osrednji provinci Tamriela, Cyrodiilu, kjer je do nedavnega vladala cesarska rodbina. Poudarek je na pretekliku, saj poslednjega vladarja Uriela Septima in tri njegove zakonite sinove utišajo morilci kulta Mitične zarje, ki častijo princa uničenja Mehrunesa Dagona. Tega degena se privrženci serije bržda spomnite še iz prvega dela, Arene, kjer je imel prste vmes pri ugrabitvi in desetletni zamenjavi zdaj pokojnega cesarja z dvornim magom, Jagarjem Tharnom (vsakršna etimološka podobnost z vzdevkom pisca teh vrstic je naključna). Tokrat se zlobne nakane docela uresničijo, saj s smrtjo zadnjega cesarja ošibi zaščitna meja med praznino Oblivion in svetom Nirn, katerega del je cesarstvo Tamriel. A vse še ni izgubljeno, saj nam Uriel pred smrtjo preda amulet kraljev, ki ga lahko nosi le še Martin Septim, nezakonski sin cesarske rodbine. Junak mora torej poiskati poslednjega dediča in skupaj z njim zapreti žrelo Pozabe.

Osvobajanje mesta Kvatch je ena najbolj vzdušnih nalog osrednje štorije. S čarovniškim tatom in priklicanim duhom sem ga rešil kot za šalo.

Tokrat je stvarjenje lika precej bolj intuitivno, kot smo ga bili v Elder Scrollih vajeni. Igra te že v začetni temnici seznani z osnovami različnih pristopov in potem na podlagi načina tepežkanja, ki ga tekom treninga največ uporabljaš, kritično oceni, kateri od vnaprej pripravljenih poklicev je zate najbolj primeren. Seveda lahko s samostojnim določanjem sedmih glavnih veščin, ki jih kaniš največ nucati, ustvariš

Sovrag ni neumen, saj zna še goblin s pipcem parirati osnovnim udarcem.
poljuben lik, toda za začetnike je izbira predlaganega foha kar priporočljiva. Še bolj podrobno je moč oblikovati zunanjo podobo, saj lahko na frisih desetih ras spremenimo od zgubanosti in barve ter oblike oči prek pričeske do višine čela, širine čeljusti, poudarjenosti ličnic in okroglosti obraza. Izpostaviti velja, da so tokrat poklici odlično uravnoteženi, tako da čistokrvni bojevnik ni več v prednosti pred zapriseženim magom in zmikavtom, ravno tako pa se v bojih odlično odrežejo hibridni fohi. Prav očitno je, da so avtorji pošteno izpilili sistem napredovanja lika, ki ne pozna vlaganja klasičnih izkušenjskih točk, marveč temelji na napredovanju skozi vajo posameznih spretnosti, in ga osmislili z dobrodošlimi novostmi. V Morrowindu višanje statistik skorajda ni imelo drugega učinka kot povečano zadajanje škode oziroma večjo verjetnost za uspeh določenega opravila. To pot se veščine odlikujejo po petih stopnjah izurjenosti in dodatnih sposobnostih, ki

In tu vidite portal v Pozabo številka ena. Prvi izlet skozenj se ti zdi zabaven, vsi kasnejši pa nič več, saj so si otoki praznine podobni kot jajce jajcu.
jih pridobimo z vežbanjem. Te niso sami sebi namen, temveč korenito vplivajo na igranje. Tako denimo junak, ki prične vežbati spretnost s topimi ali bridkimi orožji, naprej pridobi sposobnost močnejšega udarca ob mirovanju, kasneje pa lahko z mogočnimi udrihi sovraga razoroži, ga pahne po tleh ali ga, na najvišji stopnji izurjenosti, celo paralizira. Lik, ki se uri v poljubni šoli copranja, lahko sčasoma meče učinkovitejše uroke in se mu zniža poraba mane. Prikritež sčasoma zadobi možnost tiholazenja v teku in udarce, ki zaobidejo sovragov oklep. A to je le kaplja v morju, ki ga nudi mojstrovanje. Izurjeni akrobati skačejo po vodni gladini, mojstri atletike se ob neprestanem teku ne upehajo, vrhunski alkimisti so sposobni ustvariti napitke iz ene same rastline, najspretnejši kovači lahko izboljšajo opremo, tako da nudi več zaščite ali zadaja hujše rane. Takih in drugačnih koristnih sposobnosti je še dosti in njihovo odkrivanje je pravi užitek.

The Elder Scrolls IV: Oblivion
založnik: Bethesda / Take 2
objavljeno: Joker 153
april 2006

89
svoboda pristopov in raziskovanja
razburljiv boj z rabo perkov
izvirni kvesti
prelepa podoba
živelj z lastnimi življenji
ta vrsta frpja številnim ne bo nadmočna
okostenel vmesnik brez mini karte
monotoni glasovi rulje
premalo gild

 
 
 
sorodni članki