IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Commandos: Strike Force
Commandos: Strike Force

Serijski davitelj Aggressor iztrebi nacizem.

Pred leti, ko sem še žulil gimnazijske klopi, so imeli prav vsi moji kolegi na disku Commandos: Behind the Enemy Lines (J59, 87). Igra je zasedala tako mesto kot danes GTA: če je nisi imel, nisi bil džek in nisi prišel v noben geng. Ker tedaj gengov še ni bilo, jih v mislih zamenjajte s krožki za delanje origamijev. Vendar čudno to ni, saj so bili Komandosi odličen in samosvoj špil, ki je spočel podzvrst taktičnih tiholazščin. Serija je doživela kupek nadaljevanj, a ohranila osnovno premiso izometričnega štihanja zeljejedov in kraje gestapovskih zobnih ščetk. S nekaj skepse je bilo torej sprejeto dejstvo, da gredo Commandos v prvo osebo, in ker vem, da vedno najprej občudujete oceno, ste porajtali, da so bili dvomi menda upravičeni. Toda Strike Force ne razočara, ker bi bil prvooseben špil, ampak ker kot tak ni dober.

S soncem obsijana norveška vasica je res finega videza. Takoj ko se znebim sovraga, se bom zleknil in knajpal noge v ledeni vodi.

Naš vod vrlih infiltratorjev je skrčen na vsega tri pogumneže: vohuna, ostrostrelca in zeleno baretko. Ostrostrelec polaga sovrage na daljavo, vohun se oblači v nemške uniforme, dočim je baretka vajenec Sama Resnika, saj lahko brzostrelke vihti dvoročno. Vsak obvlada tiho utišanje: špicelj kanalje davi, rambo jih pobliže seznanja z nožem in ostrostrelec s torbo nožičev. Pozabite na snajperico, z noži sem položil celo četo zeljejedov in bataljon bi jih, če bi število rezilc ne bilo omejeno. Sposobnosti junakov je treba seveda uporabljati situacijam ustrezno in v več nalogah med možmi preklapljamo. Tu pa že trčimo na prve luknje v zasnovi. Ko junaka zapustimo, občepi na mestu in gleda v luft; zlasti glupo je, da šteje travne bilke, medtem ko okoli njega divja boj. Še dobro, da so zi žermans nekako tako učinkoviti kot naši junaki, ko nismo v njihovih hlačah. Vzamejo si dopust, preden začnejo streljati, urni so kot Leon Štukelj po smrti in nasploh nam zavdajo le, če vas kot skupina dobijo v navkrižni ogenj. Tovrstne srdite bitke so prav kinematografske, a jih žal ni dosti.

Verjamete, da je nekaj trenutkov predtem skupinica Nemcev skušala tale tank porivati? Cela komedija ...

Naslednji ključni element, tiholazenje, je nadvse preprost. Počepnete in če vam sovrag v ozkem krogu okrog vas, ki je viden v vmesniku, ne zre v zalo lice, ste nevidni. Ako je izven tega območja, vas ne uzre, razen če stojite. To je to. Rabe senc ni, naciji pa so poleg vsega še naglušni. Vse skupaj pripelje do komičnih situacij, ko se po odprtem plazite med skupinami Nemcev in jim preštevate gumbe na uniformah, oni pa nič. In to je šele začetek. Če kot vohun nosite uniformo karseda visokega čina, lahko pred naciji plešete kazačok. Ko se komu priplazite na hrbet, se ponudi možnost tihega uboja. Res tihega, ker vas ne bo nihče slišal, čeprav se žrtev tisti trenutek drgne ob kolega. Zaradi tega lahko podavite tovornjak vojakov: vržete kovanec in ko se vsi obrnejo v tisto smer (očigledno niso dovolj plačani), primete žico v roke in gasa. A čeprav vas opazijo, niste izgubljeni; vsi možje so zdržljivi kot tanki in lahko prešprintajo pol karte. Ko jo podurhate, se morate le skriti in četudi ste minuto tega ruknili v zrak pol korpusa, se Nemci čez čas vrnejo v ustaljene tirnice. Izjema so skriptane misije, ki od vas zahtevajo, da ostanete skriti. Teh nekaj je in so edini razlog, da se s skrivalnicami sploh trudimo.

Muhahaha, serijski davitelj na delu. Sprva je reč dokaj zabavna, nato pa zavoljo preprostosti Nemce pospravljate tako hitro, da sploh ni več smešno.


Naloge so z vsebinskega stališča raznolike, od samomorov iz zasede na generale prek sabotaž do kraj orožja in klasičnega boja. Z izvedbenega pa niso nevemkaj, saj ne zahtevajo resnega možganskega naprezanja. Cilji so označeni na karti in pot do njih je večinoma linearna ter nedvoumna, razen peščice odprav na koncu. Včasih sta izziv iskanje zaporedja, po katerem se znebiti sovragov, da vas ne zaznajo, in izogibanje gestapovcem, ki se jih z uniformami ne da prinašati okoli. A tudi to le redko dvigne priti

Ironija je, da so v skrivalniškem špilu najbolj vzdušne akcijske sekvence. Bile pa bi še veliko bolj, če bi bile manj kaotične.
sk. Niti preklapljanje med komandosi ni izrabljeno, saj je nujno le na nekaj mestih in še tedaj očitno. Kampanja je kratka in če boste porabili več kot deset ur, bo to vsled ponavljanja zateženih obrambnih misij, ki te zasujejo s tono ciljev. Hočete še? Ni problema. Več točk dobite za strel v glavo kot kam drugam, a poškodbenega modela ni in Švabe lahko fentujete z metanjem nožev v stopala. Štorija je ušla iz ameriških propagandnih filmov in izpade kot nepovezan zdriz. Večigralstvo ne nudi ničesar novega, z eno izjemo: v saboterskem načinu mora biti vsaj eden v moštvu vohun, ker je treba z njim zaslišati zajete sovražnike, da dobimo kodo, s katero jih vržemo v zrak. Toda z borima dvema kartama bo veselja bolj malo. Grafično je Strike Force dvoličen tič. Okolica je umetelna in uspe pričarati pristen vtis, zlasti navduši imitacija HDR-osvetljave. Po drugi strani pa se soldatje gibljejo kot ostržki in dobiš občutek, da si padel v dvajseto stoletje. Vsaj glasba je v redu, a naj si nje skladatelji raje najdejo službo drugje, ker je celokupen izdelek bolj švoh. Ljubitelji serije takenako tace stran.

Commandos: Strike Force
založnik: Pyro / Eidos
objavljeno: Joker 153
april 2006

60
sem in tja vzdušen boj
lepa okolica in muzika
plitva, kratka, neprepričljiva
glupi sovražniki
zanič skrivanje