Šele po igranju Vietconga 2 prav vem, kako so se počutili ameriški vojaki v Vietnamu. Širom glave mi je namreč, tako kot njim, utripala le ena misel: "I gotta get the fuck outta here!" Ne sicer, da bi bil dejansko v nevarnosti, da me pokosi svinčena toča, da fašem malarijo ali da me skopi zahrbtna poševnooka cipa. A tista ostudna monotonost, ki tako rada prežema slabe igre, ume biti enako smrtonosna kot džungelska past iz naostrenih palic. Pač crkneš na lederzicu namesto v podrasti, od duhamornosti, ne od krogle sredi čela. Ista jetra. V obeh primerih zato, ker si se pustil zaplesti v kruto mrežo nesmisla.

Me vidi? Jasno. Me strelja? Bi me, če bi bil pameten. Tako pa nemoteno ukažem soborcem naskok in komunajzar crkne.

No ja, glede nečesa smo špilavci na boljšem od rillajfnikov (poleg suhih štumfov in pijavk, ki se ponavadi svaljkajo več kot pet centimetrov stran od zadnjične odprtine): izbiramo lahko, če se bomo v ta pekel sploh spustili. In tako, kot bi udeležbo v azijski velegrobnici zavrnil celo največji čezlužni domoljub, če bi prej prebral verodostojno poročilo iz nje, se tudi vi na daleč ognite pasavčevemu izločku, ki se mu reče Vietcong 2. Kakor je bila enica (J117, 85), ki velja za začetnico vala vietnamščin, razgibana, vzdušna in sploh kul, je dvojka njeno živo nasprotje. Da čeških avtorjev ne bi kdo obtožil, da ponavljajo enico, so novinko vtaknili v pretežno urbano okolje novoletne tetske ofenzive leta 1968, ki so jo izvedle sile vietconga. Džungla je zato pretežno rekla pa-pa, nadomesti jo urbano okolje (tudi Sajgon) in po občutku bi bilo maltene vseeno, če bi naredili sodobno iraščino. Zlasti ker so poveljevalni vmesnik sunili Full Spectrum Warriorju, ki se dogaja, jep, na Bližnjem vzhodu. Dobršen del izkušnje preživimo v družbi soborcev, ki jih lahko kličemo k sebi, da nam obnovijo zdravje in strelivo, ter jih z ukaznim krožcem (desni gumb) pošiljamo na neko destinacijo ali v napad. Problem je ta, da V2 zajema bore malo taktike, ki je bila srž FSW in je reševala Brothers in Arms. Glede na to, da so tvoji cimri dobri strelci in nikdar zares ne umro, jih običajno pošlješ naprej, medtem ko ti čepiš v zaklonu in pucaš krivooke preživelčke, ki jih kameradje falijo. Če ti seveda uspe obvladati abnormalno ritajoča, čudno obnašajoča se orožja, zlasti pobesnelo M-16. Pristop kmalu postane rutina, saj so cilji venomer enaki (pojdi tja in

Vojska južnega Vietnama kljub čezlužnemu hardveru nasrka pred cevmi rdečkarskih severnjakov, na katerih strani nastopimo.

ubij, pojdi nazaj in ubij, ubij kar tako), ki pa se prevesi v svoje nasprotje, ko si sam. Ko napreduješ brez družbe, te izjemno rad kar od kod šmajsne neviden strelec ali se zatakneš v obilje nevidnih ovir, nakar te grdavži preluknjajo kot kilavega vepra. Vzdušje gre po gobe tako zaradi vsega tega kot vnovične odsotnosti napalma in skoraj popolnega manka udarnosti bojevanja, saj je vojni kaos neobstoječ. Prav želel sem si osovraženih tunelov iz enice, je bilo vsaj napeto. Šele ko v kakih sedmih živčnih, prav nič zabavnih uricah opraviš z juesej-kampanjo in fašeš drugo, vietkongovsko, ki se dogaja v džungli, vsled nepoznane čveke, komunističnega hujskanja in pokanja Čezlužcev naletiš na nekaj pristnega vietnamskega občutka. A način igranja je enak ameriškemu (!), le da bajte zamenjajo vkopani položaji in odprti rovi, misije pa so cele štiri. (To so prilepili zraven samo zato, da so lahko na škatlo napisali hvalisek.) Konec zanikrne, nedramatične štorije z nezapomnljivimi osebami je tako antiklimaktičen, da je celo zehanje nagrada zanj, in če pomislim na finiš enice, je tole žalitev zanjo. Kot pretežno vse v nadaljevanju. Pravzaprav ta predhodnici stoji ob boku le po grafiki, ki je zavoljo danes robatega PteroEngina lepa kot Nina Gajič. Videz je, kako preroško od imena motorčka, res prazgodovinski: zrnate teksture, patetične eksplozije, manko naprednih učinkov, šesterokotniški krogi, okorna animacija ... Češko. Kljub temu pa se špil, ko je na zaslonu gneča, drzne zatikati.

Vietcong 2 skuša prikazati avtentično vojno vihro, a izpade kot slaba risanka v nedeljo zjutraj. Dejansko sem zraven zehal.

Udarjanje s čelom ob mizo zna prekiniti edinole nepuščavništvo. Kot v enki prednjači sodelovalna varianta, ki se odvija na štirih posebej narejenih kartah, ne v siceršnjih kampanjskih misijah. Tu se skupaj z do še sedmimi kolegi boriš proti umetnopametnim nasprotnikom in če si uigran ter nisi združen z debilčki, ki bi radi veslali vsak v svojo stran, je izkušnja fina. Co-op dopolnjujejo standardni egoistični in moštveni deathmatch, ujemi zastavo ter assault (napad na določene cilje), ki jih pestri osmerica poklicev. Vsi niso na voljo od začetka, marveč jih je treba odklepati z uspešnim igranjem, dočim se njihove sposobnosti dobro pokrivajo. Multiplayer bo edini razlog za nakup celo tedaj, ko se bo Vietcong 2 preselil med cenejše naslove (kjer bi lahko našel mesto kojci po izidu).
Ne javite se v to vojsko, predvsem ne sami. Peace.