IGROVJE
stranka » igrovje » pc » MotoGP 3
MotoGP 3

Sneti za soundtrack predlaga AC/DC, Godsmack in Tomaža Domicelja.

Ouf, prst me boli. A ne vsled kazanja na rabo besede igrica namesto igra v osrednjih medijih (v tem primeru bi mi odpadel), temveč od tiščanja gasa v MotoGP 3: Ultimate Racing Technology. Od kultne dvojke (J119, 90) sta pretekli dobri dve leti in v tem času je špil, ki je ubiral ločnico med arkado in simulacijo, prešel na stran prvih ter se naredil dostopnega maltene vsakomur.

Prvoosebni način je kot za arkado presenetljivo uporaben. Zelo hitro dobiš občutek za motocikel, nakar ga samo še polagaš kot pri norcih. Uiiiiiii!

Vendar to ni slabo - simulacijski friki so res ostali brez izgovora, da ga nabijajo, a dotičnega so pridobili norci na arkade. Čeprav drži, da nadzor vpelje finese, kot sta nagibanje naprej (višja hitrost) in nazaj (boljše zaviranje), ter da pozna ločeni zavori za prednje in zadnje kolo, motor zaobvladaš v petih minutah. Nobenih zdrsavanj pri pospeških in opaznih razlik med tremi kubičnimi razredi (to ni Namcov MotoGP 4 za PS2!), za padce je treba prinoreti s polno brzino v zid, ovinek lahko spelješ tako, da z gumama odbiješ od ograje, zgrmjoti na pesku sledijo, ko si res destabiliziran ... Zato poudarek ni več na testih vozniške spretnosti, dočim sedemnajsterica resničnih pist (lani so v prvenstvu motoGP 1000 sicer vozili eno manj) in krajši niz licenčnih voznikov z Rossijem na čelu po važnosti čemita na balanci. Pozornost je usmerjena v 16 izmišljenih,

V gneči je malo moteče, da zelo večkrat odletiš sam, ko te kdo rukne, kot da bi sam zbijal naokoli. Ampak v redu, se pač trudiš, da se ne zaletavaš.
krožnih prog, kjer ponoči in podnevi vozimo po bleščavem Tokiu, mostu nad Vltavo in mimo Copacabane, kopljemo po vročem arabskem pesku, zremo kamnite kučice v Toskani ... Prizorišča so razgibana, špasna in lepo speljana ter delujejo malce kot iz starih Need for Speedov. A poanta je v tem, da po njih furamo dvokolesnike, katerih vodenje kljub enostavni kontroli in neupoštevanju realnosti ni mačji kašelj. Prvi hec je brzina, ki pri 250 na uro botruje zamegljenosti vida in je prav morilska. Drugi pa je teža motorjev. Predvsem je treba upoštevati čas, ki ga šofer potrebuje, da prestavi maso z leve na desno stran, kar pomeni, da ne moreš le reagirati. Toda ko dojameš ritem, ki narekuje, kdaj začeti zavijati in zavirati ter koliko se nagniti (analogni igrator je skoraj obvezen), postane igra uživancija.
No, skoraj. Res je, da se vozi lepo in da je rušenje rekordov proti duhcu nadnalezljivo. Tudi večigralstvo v mreži, po IgroŠpijonu, s priklopom na IP in na razdeljenem zaslonu seka, posebej ob dejstvu, da so v dvojki itak vsi hoteli arkadne nastavitve. Vox populi, heh. A par slabih elementov nažira. Ker so avtorji oklestili dodatne načine in pustili le (nepotrebno) urjenje, multiplayer ter hitro dirko, je kariera postala bolj osrednja. Škoda zato, da se kmalu začne vleči. Vlaganje izkušenjskih točk v ovinkarjenje, zaviranje, pospeševanje in najvišjo hitrost je okej, dasi na akcijo celo na dolgi rok vpliva v majhni meri. Zajetnejši problem za arkado pa je, da je šraufanje tu zaradi lepšega. Kupovanje novih modelov in nadgrajevanje agregata, stabilnosti ter sličnih delov kovinskega žrebca je nevznemirljiv postopek, ki se na progi odraža minimalno, na ponosu pa sploh ne. Za razliko od NFSU, kjer se s svojim avtekom vsled mnogih nadgradenj, novcev in okraskov, ki si jih vanj vložil, čutiš povezanega, je motocikel v MotoGP 3 potrošno prevozno sredstvo. Povrhu je kariera dolgočasna. Če voziš izmišljene proge, moraš najprej izbrati Extreme 600 s šibkejšimi prdalicami in zmagati v točkovanju vseh šestnajstih dirk, da odkleneš Extreme 1000; nakar je treba na istih progah sesuti konkurenco v slednjem, da preideš v najmočnejši Extreme 1200. (Ne, ti razredi nimajo dosti zveze z resničnim prvenstvom motoGP - tudi tu se vidi arkadnost.) Še dobro, da je modus Grand Prix na tradicionalnih progah, ki predstavljajo največji razlog za študioznost, le en. To ne bi bilo jadikovanja vredno, ako bi se klase dodobra razlikovale, če bi bile steze pomešane in če bi se vmes karkoli dogajalo. Se ne. Dalje, čeprav umetna pamet ni nesposobna, zlasti na ultrazajebanem nivoju Legend, je na Pro nate tako pripeta z elastiko, da se ti kar fržmaga, dočim je na Champion oreh, ki ga ne bodo strli mnogi. In ker je vse skupaj poarkadeno, menjavanje gum in spreminjanje zavornih razdalj ter trdote amortizerjev na vožnjo ne vplivata dosti.

Takoj ko zapelješ po pesku, se ti hitrost zniža. Robnikov tu ni.

No ja, motorščin je malo in dirkanje v MGP3 je adrenalinsko in grafično čudovito ter nikakor ne trivialno, zlasti zaradi strojev, ki jih krmilimo, dobro speljanih izmišljenih stez ter kot običajno nepreprostih licenčnih prog. Zajahajte hondo in prehitite kavasaki v tej solidni arkadi - le lastno glasbo v formatu ogg vorbis si obvezno privoščite, zakaj privzeta je tak gravž, da se ob njej zadaviš z lancem od suzukija.

MotoGP 3
založnik: Climax / THQ
demo: natlačenka/tlačenka 145
objavljeno: Joker 147
oktober 2005

77
bliskovita, lepopeljalna arkada, ki ni brez soli
luštna podoba
licenca
resničnim stezam se pridružijo fine izmišljene
podpora svoji glasbi
dirkanje z motocikli je nekaj posebnega
kariera se vleče
nadgrajevanje bolj zaradi lepšega
drobne razlike med klasami
katastrofa od izvirne muzike
neponos pri posedovanju motocikla

 
 
sorodni članki