IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Boiling Point: Road to Hell
Boiling Point: Road to Hell

Vse prej kot b. p. je BP, pravi Sneti. A grde platnice prekrivajo marsikaj.

Manka ambicioznosti Boiling Pointu ne gre očitati. Gre za prvoosebnico, ki ima z običajnimi poskusi v zvrsti, kjer se prebijamo iz sobe v sobo in po tekočem traku ugonabljamo svinježe, malo skupnega. Kot foter, ki je bil včasih najemniški soldat, skušamo v izmišljeni južnoameriški banana republiki (ole!) locirati izginulo hčer, novinarko, ki je vtaknila nos tja, kjer je bilo preveč muh. Na crkovini. Človeški. To diši po pustolovščini, in res: v mestu, kamor najprvo prispemo, lahko prebivalstvo refleksno jamemo spravljati pod rušo, a primernejši postopek je čvek, kakršnega smo vajeni iz avantur. Na ta način izvemo marsikaj koristnega, četudi moramo za informacijo plačati. Minus na računu? Ni pence: lokalne sile, med katere sodijo CIA, gverilci, mafija, vlada in razbojniki, imajo na zalogi ničkoliko misij, za katere opravitev dobimo $, khm, pese. Obenem si izboljšamo status pri enih in/ali si ga poslabšamo pri drugih, kar ima daljnosežne posledice. S početjem si bildamo statistike, med katerimi verjetno najbolj štejeta strelska spretnost in gibčnost. Se vam svita, kako bi lahko Boiling Point: Road to Hell opisali z enim stavkom? Claro que si: San Andreas plus Far Cry.

Džungla skriva nemalo presenečenj, kot so skrite baze, v in skozi katere se je treba prebiti. Seveda le, ako imaš nameščen zadnji popravek, sicer tisti stražni stolp zadaj toliko, da ne shodi.

Svoboda je res taka, kakršne v nažigačinah nismo vajeni. Peš ali z vozili (džip, helikopter, tank, čoln ...) se furamo po nič manj kot 250 kvadratnih kilometrih džungle, mest, vasi, kanjonov, rek in sploh vsega, kar spada v pošteno banana republiko. S tem, da smo v okolico docela potopljeni, saj po začetnem včitavanju ne ugledamo več prekinitvenega zaslona. In ta občutek realnosti se nadaljuje. Slejkoprej se utrudimo in moramo spati. Če preveč zvračamo kozarčke, se ga bomo nažokali. Orožja modificiramo in jim tako izboljšamo statistike. Ter ko se odpravimo nekam, kjer še nismo bili, je občutek raziskovanja tak kot v San Andreasu. Namečkoma imamo na razpolago številne možnosti, kaj bomo v dani situaciji naredili. Lahko se gremo svinec trosečega madafakerja, ni pa nujno (in, glede na to, da potrebujemo kar lep čas, da nabildamo veščine, ter da nepremeteni sovražniki preživijo pol ducata direktnih strelov, to ni vedno najboljša izbira). Miroljubne opcije zajemajo predvsem skrivanje in prepričevanje, tako da ob raznolikosti misij, ki obsegajo tako množične poboje kot fotografiranje, tako vožnjo kot umore iz senc, Boiling Point zadobi že kar frpjsko plat. Škoda, da je glasovno podajanje osemnajstkrat slabše kot v Svetem Andrejčku in da je štorija žalostno B-filmska.

Bi si želeli furati avtočke v večigralstvu? Ne može, ker dotičnega ni. Špil enostavno ni take sorte.

Ampak, seveda, šteje tudi, kar igra dejansko naredi, ne le ono, kar se je storiti namenila. In Boiling Point je ostudno premalo zloščen. Takoj po nakupu, ne da bi namestili popravek, je neigralen. Položaji crkujejo, policijsko postajo je moč sesuti s puščico, rušenja igre so pogostejša kot v revnih četrtih, ko ozemlje zakupi velika trgovinska veriga, osebe izginjajo. Dalje navajam iz zaplatine dokumentacije: '... nasprotniki umrejo pri stiku z eksplozijo namesto z granato, velikost lune, jaguarji plavajo skozi vrhove dreves ...'. Šele popravek 2.00, dolg okrog dvesto mega, naredi špil priseben. A niti z njim nikoli ne veš, kakšno neumnost ti bo ušpičil, saj hroščev (dasi ne tako resnih) ostaja za manjšo njivo. Je umno pričakovati, da bo kupec vesel, ko bo pljunil deset jurjev, nakar bo celo z zadnjim patchem igral beto? S tem, da Road to Hell v nobenem primeru ni čisto ugoden. Inventar je z majhnimi ikonicami, pot

Kake posebne rezistence pri sovragih ne boste srečali. Težave boste imeli kvečjemu vsled njihove nevidne oklepljenosti.
rjevanjem vsakega dreka in splošno grdostjo prav naporen. Karta je s svojim simbolom X, ki kaže oddaljenost in nič drugega (super v igri z noro razgibanim terenom) hecna. In če šofiranje ne bi bilo tako naporno, bi se nič ne sekiral.
Ocenjevanje takih iger je nehvaležno. Lahko bi štartal na svobodo početja, raznolikost odprav, neprekinjen svet, lepo podobo in ambicijo. V tem primeru bi si zadeva zaslužila veliko priporočilo, zlasti ker sta ruska grupa Deep Shadows in Atari imela jajca izdati nekaj tako drugačnega, prodornega, titanskega. Tu govorimo o igralnem času najmanj štiridesetih ur z neznanskim številom spremenljivk. Po drugi strani pa bi se mogel obesiti na plantažo hroščev in objektivne pomanjkljivosti, kot so štorija, inventar ter karta, vsled česar bi Boiling Pointu zalepil tridesetico. Držalo in upravičeno bi bilo oboje. A resnica je, kot ponavadi, vmes: celo najbolj potrpežljivi fan Deus Exa, San Andreasa, Morrowinda in podobnih glomazniščin, ki prispevajo elemente v Road to Hell, se ne bo mogel izogniti jezi nad neizpiljenostjo - se pa pod vsemi problemi ter debilizmi skriva marsikaj čudovitega.

Boiling Point: Road to Hell
založnik: Deep Shadows / Atari
demo: natlačenka/tlačenka 138
objavljeno: Joker 146
september 2005

73
ambiciozna, svobodna, napredna
velikanski, neprekinjen svet
raznolike naloge
lepa podoba
naphana s hrošči in srhljivo nezloščena
iz škatle praktično neigralna
rutinska zgodba
tečen inventar
nepopolna karta
neintuitivna vožnja
umetna pamet