IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Rising Kingdoms
Rising Kingdoms

Aggressorju je dolgčas, zato se mu ne da napisati te vrstice.

Ima me, da bi pričujoči špil ekspresno označil za povprečen klon Warcrafta, zaključil zgodbo in šel raje na en pir. Potem bi me urednik nahrulil kot vola in jaz bi se počutil jako neugodno. Toda to ne spremeni dejstva, da lahko celo neukež na prvi vrg uča dojame, po čem so se avtorji zgledovali, ko so snovali Rising Kingdoms. Tu imamo klasične tri strani: ljudi, gozdarje ... erm, foresterje in darklinge. Kot se sposodbi, to niso otroci cvetja, temveč so med seboj zaradi nekih blesavih razlogov na smrt skregani in povrhu hočejo, da jih mi za roko popeljemo po trnovi poti do nadvlade. Vedno znova torej nabiramo surovine, gradimo bazo in vihtimo krepela. A Rising Kingdoms kljub temu poseduje dva svojevrstna elementa, le da še vedno nisem čisto ziher, če naj ji to štejem v dobro ali slabo. Po bojnem polju so namreč posejani kampi nevtralnih prebivalcev, katerih zavzetje prinese določene prednosti. Ako si podredimo trole, lahko recimo izbiramo med samodejnim prilivom denarcev ali možnarjem, s katerim lučamo kamnite trole,

Nevtralni kampi se znajo samodejno braniti tudi, ko so v vaših rokah, a se načeloma na to ne gre zanašati.
kamor nam paše. Nevtralne baze ponujajo fino postopno zavzemanje karte, vendar lahko predstavljajo problem v večigralstvu, saj vseh ni enako lahko zavzeti in tako lahko določena stran hitro pridobi preveliko prednost. Zavzemanje teh kampov je obenem glavni vir druge novitete, nekakšnih točk časti, ki jih porabljamo za napredovanje herojev in povečevanje omejitve števila soldatov. Uspešnejši kot smo, večjo vojsko lahko torej imamo, kar napravi večigralske dvoboje precej hitre, enoigralstvo pa po drugi strani dokaj počasno, saj je začetna meja nizka in traja kar dolgo, da napraskamo dovolj vojske. Nasploh veterane opozarjam, da si utegnejo med kampanjo od zehanja izpahniti čeljust, ker česa posebej novega v tem oziru igra ne ponuja. Za povrh vmesnih animacij ni in zgodbo izvemo na zaslonih za včitavanje posameznih kart, ob čemer špil dodatno zamori z govorom, ki brez dvoma postavlja nove standarde obupa. Samo štorijo sem itak že pozabil, kar o njej ne pove nič dobrega, s tem, da se zdi, da vmes nekaj poglavij kratkomalo manjka. Grafika ni nič kaj spektakularna, a je zgledna in opravi nalogo, medtem ko boj zastopa klasični model kombinacije enot in uporabe urokov. Umetna pamet ga nemalokrat biksa in je zato sovraga moč enostavno ustaviti z morjem obrambnih stolpov.
Če vam ob omembi Warcrafta ni bilo jasno, o čem blebečem, potem vam bo tale farboviti špil nemara celo všeč, sicer pa raje ostanite pri klasiki.

Igri štejem v dobro, da ročnega copranja ni na pretek in je večina čirečare samodejna, z možnostjo izbire med uroki.

Rising Kingdoms
založnik: Haemimont / Black Bean
demo: natlačenka/tlačenka 143
objavljeno: Joker 145
avgust 2005

62