IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Squadra Corse Alfa Romeo
Squadra Corse Alfa Romeo

LordFebo je zapisan italijanskim avtomobilom, ampak do alf nikoli ni čutil nič posebnega. Prav takega mnenja je tudi o igri.


Vožnja z zadaj gnanimi alfami ni pretirano zafrknjena, vseeno pa to niso dirkalniki, ki bi jih tiščal brez pazljivosti.
Digitalna zabava je dober reklamni medij in čudim se, da ga oglaševalci glede na vse možne in nemožne načine izražanja, ki jih izkoriščajo v svoj prid, močneje ne zagrabijo. No, avtomobilska panoga ga do neke mere je, saj se lahko z lastno igro pohvali kar nekaj firm oziroma blagovnih znamk. Spisku se je zdaj pridružila Alfa Romeo, ki ji je igričarski tribut namenil milanski razvijalec Milestone, iz dosovskih časov znan po arkadni seriji Screamer. Tokratni izdelek je resnejši, a še vedno dovolj lahkoten. Po fiziki tam nekje okoli Race Driverja, bi rekel. Vanj so zapakirali okoli petnajst različnih karoserij z emblemom kače in križa na nosu, večino s par podizvedenkami. Kot pri Mercedesovem in Fordovem dirkanju je tudi v tej igri par dolgočasnih štirikolesnikov (virtualno dirkanje s stosedeminštiridesetico 2.0 pač ni razlog, zaradi katerega bi kdorkoli jel odpirati denarnico), ampak na srečo avtorji z vsakdanjimi avtomobili niso pretiravali. Dodobra se v tem pogledu odkupijo prava športna srca, recimo na tla prilepljeni dirkalnik 155 za nemško turenvagonsko mojstrstvo, prototipni kupe nuvola in češnjica na vrhu alfine torte, turbo-osmak 8c competizione. Zabavne so takisto zadaj gnane legende: giulia super in TZ2, 2000 GT ter 33 daytona. Ker je vozni model nagnjen k uživanciji, ne k vernosti, krotenje teh konjušnic iz šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja ni mukotrpno kot denimo v Rally Trophyju. Tu so še 156, GT, GTV, alfasud, 75 turbo in SZ. Pogrešal pa sem alfino formulo 1, staro GTVjko in prihajajočo brero ter kamala.
Steza in stezic je dobrih dvajset, po en par na lokacijo. Polovica je dirkališč (Hockenheim, Valencia, Laguna Seca, Donington Park, Michelinov stadion), ostale so mestne (Firence in Milano) ter podeželske (Toskana, Sicilija, Benečija in Kampanija). Posebnih veščin pri snovanju prog oblikovalci niso pokazali. Okolica je statična, nezaslišano je, da dirkališča dopuščajo sekanje ovinkov in šikan, mestne ter vaške ceste pa bi žiher lahko imele cepljenja in vratolomne bližnjice. Čisto osnovna dirkaška igralnost je zaradi vsega doslej naštetega povprečna, nič več, nič manj. Nadzor je resda dober, obvladljiv tako na tipke kot z volanom, ampak to se od tosortnega izdelka itak pričakuje. Nabor udejstvovanj ni nič posebnega. Osrednja kampanja je sestavljena iz vrste dirk, pri čemer je za napredovanje treba stati na stopničkah. Škoda, da se nihče več ne posluži štorije (Race Driver) ali dobro zasnovane, nemara celo izobraževalne poti skozi zgodovino (Porsche 2000). Velik minus za tak naslov je odsotnost večigralstva. Pod menijem multiplayer sta namreč le neuporabni razdeljeni zaslon in dirkanje proti ghostu (posnetku najboljšega kroga), potegnjenemu z GameŠpijuna. Še dobro, da je vključen duhec, tako da lahko par dirkačev za isto mašino vozi eden proti drugemu. Računalniški nasprotniki so na prvi pogled dosti življenjski, dobro pritiskajo in delajo napake, vendar so pod vsem tem preveč umetni, kar se vidi pri samem štartu - ponavljajte dirko stokrat in stokrat bodo vsi speljali do pičice enako. In ko že omenjam začetek, SCAR ima napako, ki je v tej zvrsti često prisotna in zelo moteča: kvalifikacij ni in vedno pričnemo z zadnjega mesta.

Dirkanje z določenimi avti po dirkališču je hudo dobro in odsotnost večigralstva je velik manko.

Edini sestavni del, po katerem se SCAR loči od konkurence, je razvoj voznika po zgledu izkustvenega modela in višajočih se sposobnosti iz frpjk. Dobri rezultati in dosežki, na primer doseg določene hitrosti, vožnja brez trkov, najboljši čas kroga ali živciranje sotekmovalcev, prinašajo izkušnje, napredovanje in pridobivanje znanja. Najbolj posrečena veščina je 'tigrov učinek', ki omogoči, da ob usodnem trku ali izletu s ceste zavrtimo čas za par sekund nazaj in s tem dobimo možnost, da se poskusimo vdrugo izogniti nesreči. Med statistike sodita tudi trdnost duha in nerviranje: če slabiču vozimo za ritjo dovolj časa, bo po vsej verjetnosti zapeljal na travo. Enako nezdržanje pritiska se utegne pripetiti tudi nam, kar ima za posledico zamegljen pogled in utišan zvok. Vendar od devetih statistik le dve resnično prispevata k hitrejši vožnji: znanje sukanja volana (alfa ima boljši oprijem) in hitreje prestavljanje (hudejši pospeški). Za nameček smo sem in tja nagrajeni s 'čarobnimi' kosi dirkaške obleke, ki vzdignejo določeno lastnost. Tudi sam bi rad imel rokavice, zaradi katerih bi mi avto bolje šel in manj žrl, he he.

Grafični pogon ni nič posebnega. Okolica ceste je mrtva, poškodbeni model pa seže le do razbitega odbijača.

No, tole spogledovanje z igranjem domišljijskih vlog je izvirno, a brez praktične vrednosti. Če bi dirkačina imela ostale reči pošlihtane in bi premogla nekaj več blišča, bi ta vidik prišel do izraza in igra bi se morebiti celo zapisala v zgodovino. Tako pa je Dirkalna Ekipa Alfa Romeo dobra dirkalnica za par ur tiščanja s kolegi, kaj več pa ne. Saj bo kmalu tu Race Driver 3, nad katerim bomo bržda prav tako bentili zaradi napak, a vseeno bo nudil več in imel zaprmej vključeno gladko mrežno podporo.

Squadra Corse Alfa Romeo
založnik: Milestone / Black Bean
demo: natlačenka/tlačenka 142
objavljeno: Joker 144
julij 2005

63
domislica z statistikami in tigrom
povsem uživantski vozni model
ni večigralstva
vsesplošna povprečnost in prežvečenost
tiste statistike ne igrajo pomembne vloge