IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Shadow Vault
Shadow Vault

Dodo se znova znajde na razsuti Zemlji, ki ji postjedrsko življenje otežujejo še grdobci.

Taktične strategije s pridihom frpjstva so kar preredek pojav. Serija Jagged Alliance je domala neponovljiva in vsekakor bi si želeli še več špilov, kakršna sta denimo Silent Storm in Fallout Tactics. Podobnega mnenja so bili klamfači kode v garažnem slovaškem studiu Mayhem, ki so si za zgled sposodili prav slednjega. Vendar se njihovemu Shadow Vaultu pozna zelenost razvijalcev. Da jim je bil taktični Fallout povšeči, pričajo tako prvi koraki v naslovu kot njegov videz. Celo šatuljo, v kateri igra prebiva, bi neuko oko zlahka zamenjalo za bolj prepoznavni Fallout ...

Poleg različnih poklicev, ki jih obvladajo vaši podaniki, vam ob strani stojijo tudi psi, ki niso švoh za boj na blizu.

Kakorkoli, štorija nas ponese na razbrazdano Zemljo prihodnosti, kjer divja vojna med staroselci in tehnološko bolj naprednimi ljudmi. Slednji na površju z rabo orožij, za katera je bilo nekdaj obljubljeno, da nikdar ne bodo uporabljena, pridno radirajo vse, kar toplo ščije. V ta kruti boj ste pahnjeni tudi sami in skozi dvajset misij, ki razpletajo dovolj razgibano in zanimivo štorijo o potovanju skozi čas, rešujete tisti del človeštva, ki mu je še ostalo nekaj morale. Vaša ekipa sestoji iz številnih oseb različnih poklicev in kul je, da niste omejeni s številom folka. Tako se množica vaših podanikov veča, če ste pridni in uspešni tudi pri reševanju ujetnikov. Prav tako ni švoh, da je moč izbrane enote v omejenih količinah prenašati med misijami. Shadow Vault poteka izključno potezno in ne ponuja drugotnih možnosti kakor recimo FT. S tem sicer ni nič narobe, tečno je le, kadar se nekje skriva le eno sovragovo bitje in je treba narediti kup potez, da ga najdete. Fallout je imel to rešeno bolj elegantno, saj se je odvijal v realnem času, dokler nismo naleteli na nasprotnika. Sleherni vojaček po frpjsko napreduje, vendar nimamo kaj dosti vpliva na to, katere lastnosti se mu bodo izboljšale. To je odvisno predvsem od poklica: dotičnih je precej, od navadnega vojaka prek ostrostrelca in zdravilca do skavta, tehnika in drugih. Vsak ima posebne lastnosti, ki jih je nujno uporabljati, kajti kmalu boste pogruntali, da vas bodo v nasprotnem primeru tamanili kot mravljinčar mravlje. Ob tem na višjih nivojih soldatje spoznajo nove načine pobijanj. Če vojak najprvo le strelja, skozi uspešno klanje spozna še granate, nato bombe za oslepitev nasprotnika in tako naprej. Zatorej je treba na izvežbane podanike dobro paziti, saj znajo prevesiti jeziček pri izenačenih bojih, posebej če jih združimo v skupine s psi, ki so smrtonosni pri boju na blizu. Tako s taktičnega vidika zasnova ni slaba. Da bi dodobra izkoristili snajperja, ga je treba najprej spraviti v šunjački način, ki pa pobere vso potezo, zato je model za pobijanje na voljo šele naslednji krog. Podobno velja za zdravilca. Vse to dosti pridoda k taktiki in preračunljivosti ter do tu je špil vreden vsake pozornosti.

Pri streljanju je pomemben doseg krepela oziroma vidno polje. Naboji vedno zadenejo, vendar je za smrt potrebnih več strelov.

Se pa je snovalcem nekajkrat zalomilo drugje. Če se ozremo po sami zasnovi nalog, ta preveč niha. Povečini je treba pobiti vse, kar je tujega, včasih varovati civiliste, kdaj pa kdaj koga v varnem spremstvu pripeljati na drugo stran terena. Enostavno krepavanje kanalj se začne prehitro ponavljati, najbolj pa smrdijo spremstva. Potencialno tarčo namreč upravlja računalnik, medtem ko je vaša naloga, da bitje ščitite. To še zdaleč ni tako lahko, kot se sliši, saj je misije skorajda nujno ponavljati vsled debilnega pojavljanja sovražnika na že očiščenem delu karte. Gre za povsem skriptane dogodke, ki so venomer enaki, a tečni kot konjska muha - zlasti če pozabite shraniti položaj. Nadalje mi ni jako dogajalo opremljanje vojakov. Po bojih ni moč pobrati ničesar, saj mrtve enote za seboj ne puščajo krame, temveč svoje šunjače bogatite z dodatno opremo v bazah. Ampak ne v denarni protivrednosti, pač pa so plačilno sredstvo točke prestiža. Sam sem vseeno raje mula in tovorim vagone naropanega orožja, ga

Naenkrat lahko vodite precej več enot kakor v sorodnih špilih. A vseeno jih boste hitro dobili po ekranu, če se četica razkropi.
pridno prodajam in bogatim. Omeniti velja še številne postranske naloge, ki jih dobite med misijami. Te so povsem na mestu, vendar jih je preveč, največkrat so časovno omejene in četudi vam dajo dodatno enoto ali dve, rade poberejo visok krvni davek. Štos je v tem, da lahko nevede hitro razkropite svojo četo, ki jo nasprotnik pomalem iztreblja. Jep, Shadow Vault ni lahek, čeprav se da ob nekaj ponovitvah naloge rešiti z ne preveč truda, le poprej je treba pozorno spremljati sovraga.
Žal ni obljubljenega večigralstva in pogrešal sem več svobode, ki so jo druge tozvrstne igre znale pokazati. Hkrati pa Senčnemu trezorju manjka tisto malo temeljne privlačnosti, ki bi vlekla naprej v igranje. Špila mi je škoda zavoljo dobre zasnove, ki se zdi neizkoriščena in ga pahne v sivo povprečje. Bo nemara bolje v drugo?

Shadow Vault
založnik: Mayham Studios / Strategy First
objavljeno: Joker 140
marec 2005

63
okej zasnova
prenašanje enot med nalogami
ni prelahka
malha malih, a neprijetnih napak
premalo svobode pri napredovanju stricljev
tečno pojavljanje nasprotnika
ni obljubljenega večigralstva