IGROVJE
stranka » igrovje » pc » The Settlers: Heritage of Kings
The Settlers: Heritage of Kings

Dodo se veseli, da se bo znova zabaval z mulami, a na koncu sam izpade osel.

Vam kar kojci povem, da so se mi Blue Bytovci s temile Naseljenci pošteno zamerili. Heritage of Kings naj bi sledil pravilom serije, v kateri je dosti več kot boj pomenilo gospodarstvo. Tako smo premišljeno vlekli gospodarske poti in pri tem pazili, da sorodne stvabe, povezane v verige, niso bile predaleč vsaksebi, saj je lahko nepremišljena postavitev dolgoročno pomenila klavrn poraz. Hkrati so bili Settlerji na uč luštni: radi smo imeli mule, ki so lomastile po cestah, ljudi, ki so lovili ribe, in verjamem, da je med vami mnogo takih, ki so ob njih preživeli dolge ure. No, z novim, petim delom je idile konec. Avtorji so namreč prekinili s tradicijo in se namenili ubrati warcraftovski pristop, ki pa jim ni uspel. Način igranja je postal realnočasovno strateški, z grajenjem oporišča in nabiranjem petih vrst surovin, od katerih eno tvorijo davki. In grafika je nerazpoznavna glede na ducate drugih srednjeveških fantazijskih RTSjev. No, nemara bi jim opustitev kulske zasnove od prej celo odpustil, če bi bila nova nadmočna. Vendar se sitnosti pokažejo hitro. Najbolj pereča je tempo, ki je kratkomalo prepočasen. Preden boste nabrali surovine in si ustvarili orenk postojanko, bo preteklo obilo vode, med ostalim zato, ker je nadgradenj zgradb ogromno in požrejo precej sredstev. Sicer se da zgruntati, katere niso zelo nujne, in jih pustiti za zadnjo fazo, toda sam nisem miren, če ne kupim vsega, kar se da. Stalno boste čakali in čakali in viseli pred monitorjem samo zato, da boste nekoč nekje imeli dovolj surovin za nekaj pametnega. Bajt prav tako ni malo, dočim je teren nadvse razgiban. Nemalokrat boste zato imeli v razdrobljeni bazi težave s postavitvijo obrambe brez lukenj. Srečoma je računalo dovolj nenapadalno, da to ne predstavlja neznanske tegobe. Vedeti velja še, da so surovine mestoma odmerjene skopo in nujno se je stalno širiti na nova področja. V nasprotnem primeru se hitro zgodi, da česa zmanjka, in četudi je moč na tržnici stvari preprodajati, to ni dolgoročna rešitev.

Pogled je moč približati in to je v bistvu edini način, da v boju uživate, kajti na uspešno mikroupravljanje ne računajte.

Osrednja nit je kar zajetna kampanja z dolgimi misijami, ki jih pestrijo številne podnaloge. Te dobimo od lokalnega prebivalstva na domala identičen način kot v Warcraftu 3 (saj se spomnite rumenih klicajev nad bučami?). Dodana sta iskanje mini zakladov in neslaba štorija, ki pa je podana na ponesrečen način, saj bi lahko vse skupaj naredili mnogo bolj vzdušno. Potrudili so se z vmesnimi filmi, vendar manjka vpogleda v ozadje, vse skupaj je prehitro spacano in zgodba o kraljevskem nasledstvu bo v glavah tistih z manj domišljije urno razvodenela. Pravzaprav je dosti igralcev sploh ne bo opazilo, kajti med nalogami se da hitro pozabiti, čemu kujemo meče. Sitno je še, da ni težavnostnih stopenj, temveč zahtevnost raste iz naloge v nalogo. Krivulja ni slaba, vendar se zna komu kje ustaviti, nakar bo tam obtičal dlje časa. Špil pozna še par finih elementov, denimo spreminjajoče se vreme, ki ni le za okras, temveč ponuja strateške možnosti, kajti pozimi vode zamrznejo in jih je moč prečkati. Ob kampanji je moč zaigrati na posameznih kartah, ki so pisane in raznolike, vendar se jim ne da nastavljati naprednejših možnosti, urejevalnika pa naslov v nasprotju z večino konkurence ne pozna.

Drugotne naloge je moč na podoben način kot v tretjem Warcraftu dobiti od folka, ki postopa naokoli. Žal so plehke in rulja vam navadno ponudi le enote za keš.

Morda je največji kamen spotike bojevanje. Slednje ne bi smelo biti slabo, saj vsebuje formacije in izkušnje ter temelji na sistemu kamen - papir - škarje. Toda vrst enot je dosti premalo: na hitro jih lahko razdelimo v par sort pešakov, lokostrelce, konjenike, oblegovalne topove in junake s posebnimi lastnostmi ter zajetnim zdravjem. Navdušenja je konec ob prvem napadu, saj je obračunavanje živčno kot človek z drisko. Ko se pobje udarijo, je prizorišče slično mravljišču in mikroupravljanje je praktično nemogoče, Zato računamo predvsem na številčno premoč in na bolj izvežbane vojake. Ta zmedenost še bolj čudi zato, ker so snovalci vpeljali kapitane (če kak bitko preživi, mu lahko dokupite izgubljene borce, podobno kot v Kohanu). Dotični so vodje manjših grupic in v bistvu ukazujemo slednjim, ne posameznikom, kar naj bi dopuščalo več natančnosti. Vendar ni tako. Za nameček je domet topov prekratek in obleganja so neučinkovita, saj vam jih prehitro potamanijo. Morda je spoprijemanje še najbolj uživantsko v večigralstvu, ki ni pritegljivo kot Warcraftovo, a pozna tri načine. Eden je klasičen boj do smrti, v drugem zmaga tisti, ki prvi razišče vse, in tretji je dirka v slogu prejšnjega modusa, toda z enourno omejitvijo.
Nad Heritage of Kings sem razočaran kot le kaj in prepričan sem, da Settlerji v peto starih ljubiteljev ne bodo navdušili, novih pa si ne pridobili, saj je rulja vajena kakovostnejših tozvrstnih iger. Apn, res apn.

Naseljenci so izgubili vse, kar so imeli - edinstveno zasnovo, luštkanost in pritegljivo igralnost. Zdaj so zanič.

The Settlers: Heritage of Kings
založnik: Blue Byte / Ubisoft
demo: natlačenka/tlačenka 138
objavljeno: Joker 140
marec 2005

55
vremenske razmere
par zabavnih trenutkov
okej večigralski načini
zanič boj
vse prevečkrat razvlečena, prepočasna in dolgočasna
nepritegljivo podana štorija
neposrečen skok vstran od stare zasnove