IGROVJE
stranka » igrovje » pc » No Man's Sky
No Man's Sky

Aggressor se ves vesel odpravi proti zvezdam – in zgrmi v prvo črno luknjo.

Srh človeka spreleti ob prečkanju pobeljenih planjav Skyrima ali opazovanju vročičnega migotanja nad peskom Mad Maxovih pustinj. Nedrja igralskih svetov vabijo z neštetimi dogodivšči­na­mi in bajnimi zakladi. Običajno jih vojske razvijalcev podrobno skonstruirajo, da so rogate gnusobe za pretepat ravno prav razporejene in epske sekirice ravno prav redke. V takšnih univerzumih vsi stopamo po enakih poteh, saj so radijski stolpi v Far Cryjih za vse na istih mestih. A po drugi strani tod manjka unikatnih izkušenj. Zato mnogi raje odhajajo v naključno ustvarjene okoliše in se denimo spuščajo v Minecraftove jaške, kjer ni bil še nihče. Tiste poti niso mogle bile popisane v spletnih vodičih in dejansko jih lahko vzameš za lastne.
Z vesoljščino No Man's Sky so avtorji, angleški studio Hello Games, skušali združiti oba zgoraj navedena pristopa gradnje iger. Njena mnogotera oson­­č­ja so sicer teoretično enaka za slehernika. Vendar je v tem stvarstvu enostavno toliko različnih zvezd, da je možnost, da bi zakorakal na poznan planet, zelo maj­hna. Hkrati naj bi bile zaplate snovi v kozmosu proceduralno zgrajene raznoliko, da nikdar ne veš, kakšne barve bodo morja na naslednji in kakšnega apetita tamkajšnji živelj. Obet takšnega nebrzdanega raziskovanja daljnih vsemirskih prostranstev je povzročil eno največjih pričakovalnih norij v zgodovini videoiger. Upravičeno?

No Man's Sky je vesoljščina, v kateri se je moč s plovilcem gladko in hitro spustiti na sleherni planet ali luno, ki ju uzreš, in se naužiti njihovih okolišev! Žal pa prične dobrih plati kmalu zmanjkovati.

Čudo stvarstva
Pojaviš se na naključno izbranem kroglastem otoč­ku sredi vesolja. Lučke besno utripljejo in alarmi pojo, kajti oprema, vključno z vesoljskim plovilom, je v klavrnem stanju. Za njeno usposobitev je treba pljuniti v roke in v okolici najti material za popravila – zlasti osnovne elemente, ki jih je moč s priročnim multiorodjem iztrgati tlom. S temi snovmi zakrpaš luknje v ladjici in napolniš rezervoarje z gorivom, da se lahko dvigneš iz štartnega kraterja. Letiš lahko nad površjem in slediš čredam križancev med kljunaši in žirafami, ki se preganjajo med vijoličastimi griči ... ali pa usmeriš nos navzgor, v nebo. Hipoma se dvigneš nad atmosfero in vklopiš pulzni pogon, ki te z nadsvetlobno hitrostjo pošlje proti morebitnim sosednjim planetom ali vesoljskim postajam. Tamkaj prek skrivnostnih sporočil doženeš, da se moraš dokopati do warp pogona, s katerim se boš zalučal iz osončja do drugih zvezd. Od tam pa naprej, v skrivnostne globine univerzuma.

V nasprotju z Minecraftom, kjer je moč s krampom razmontirati večino terena, tu raztapljaš zgolj uporabne snovi. Denimo kristale plutonija, nujne za motorje in orodja. Ozemlje je kljub temu uničljivo, če se ga lotiš z metalcem granat, ki je poleg žarkovnika vgrajen v multitool.

Velikost stvarstva sprva ni tako očitna, ker si preveč zaposlen z zelenimi nosorogi, gigantskimi kepami zlata, ki štrlijo iz tal, in temnimi jamami, v katerih skener zaznava dragocene rude. Torej s slikovitim španciranjem po nebesnih telesih. Kamor nese pogled, se razprostira valovit marogast teren, posejan z različnimi količinami flore, favne in rudnin. Panorame so precej tujske – razglednice s prečudnih svetov, kjer bi si Trije marsovčki napravili piknik. Pravzaprav galaksija pozna tri inteligentne humanoidne vrste: žabje trgovce Geke, robotske Korvaxe in srborite Vy'keene, katerih postojanke so raztepene po slehernem planetu. V njih najdeš zavetje, opremo in druge priboljške. Nakar te observatorij usmeri proti skrivnostnemu templju, ki se prebudi, ko se približaš ... Prve ure je No Man's Sky kot preddverje še neraziskane temnice, ki vleče z obljubo neslutenih odkritij.
Skorajda ni govora, da bi lahko podolgem in počez v celoti prehodil ves planet, saj imajo v povprečju nad pet kilometrov premera in bi po ekvatorju okoli kolovratil deset ur in več! Ko se naveličaš enega, v navdušujoče brezšivnem letu odletiš na sosednjega, saj jih je v posameznem osončju povprečno od tri do pet. Ko ti niso več zanimivi, se warpneš drugam ... Navsezadnje je različnih nebesnih teles baje osem­najst kvintiljonov, to je osemnajst z osemnajstimi ničlami zadaj! In ko takole ob nežni klavirski spremljavi buljiš v nepregledne roje zvezd, od katerih sleherna skriva več teles, kjer imajo (skoraj) vsi lastne troglave krokodile, ti postane jasno, da vseh niti od daleč ne boš nikoli obiskal. In da to ni cilj.

Nekatere panorame so prav fletne in NMS je vsekakor igra, ki jo igraš počasi, s pirčkom ali čajem na mizi. Toda prijazni planeti so v manjšini in dostikrat naletiš na pustinje razbeljenih skal.

Vsemirski knap
Kaj pa potem v No Man's Skyju sploh počneš? Vsekakor ti ni treba kuhati južine nad drvmi modrikastega dračja, saj tvoj super duper zaščitni skafander sam od sebe omogoča življenje. Ti mu moraš zgolj zagotoviti surovine za delovanje, ob čemer te brani še pred okoljskimi neprilikami. Mnogi planeti so namreč okovani v večni led ali te zalivajo s strupenim dežjem. Tudi vsa ostala oprema, z ladjo vred, nenehno zahteva polnjenje s poldrugim ducatom elementov, ki se skrivajo povsod – v kristalih, rastlinah ali živalih. Jako zelo veliko ogromno torej v Nikogaršnjem nebu špilaš rudarja. Ne dosti drugače kot v Minecraftu, le da tu ne moreš graditi stavb. Za sleherni izlet proti drugi zvezdi je treba napolniti zaloge goriv, zato multitool, to je žarkovni sveder in puška za samoobrambo v enem, stalno veselo brni.

Tole je oblika inventarja ladjic, ki se ga dosti nagledaš. Boljša oprema ima več prostora, kar je zelo važno, ker predalčke porabljaš tudi za montažo nadgradenj, edinih načinov krepitve zmogljivosti.

Osrednji kvest te prek skrivnostnih sporočilc usmerja v sredino galaksije. Spotoma z nadgradnjami krepiš vse tri glavne kose opreme – skafander, ladjo in multiorodje, oziroma si v primeru slednjih dveh omisliš povsem nova. To stane dosti igrine kreditne valute, ki pa jo je moč pridobiti na množico načinov. Če imaš potrpljenje, lahko na vesoljskih postajaš iščeš trgovce, ki reči ponujajo pod ceno, in nabavljeno kramo mastno preprodaš na galaktično tržnico. Če ti uspe v osebni katalog zabeležiti vse življe posameznega planeta, si bajno poplačan, pa tudi najdeni artefakti nekaj nanesejo. Toda najzanesljiveje do soldov še vedno prideš z rudarjenjem in slejkoprej imaš ladijski prtljažnik do vrha poln zlata ter drugih dragih elementov. Če si bolj neučakane sorte, pa lahko zapoješ 'heja bumbarasa' in napadeš tovornjače v vesolju, da pod zadetki žarkovnih topov z njih odpadejo kontejnerji z dobrinami. 
Seveda tolovajstvo ne ostane nekaznovano, saj te po prstih hitro usekajo robotski varuhi (sentinels). Ti začno v bistvu tečnariti tudi, če vadiš streljanje na nič krivih bitjecih na površju ali slednjega nasploh ihtavo izkoriščaš. V tem primeru te naskočijo leteči onegaji, pasji čuvaji ali večji, nevarnejši hodci; odvisno od stopnje zaščitenosti zvezdnega sistema. Toda načeloma so sentineli tumpasta nadloga. Hitro te pozabijo, če se malo umakneš, in nimajo tako razdelanih faz vzdraženosti kot na primer policija v Grand Theft Autih. Z Geki in drugimi življenjskimi vrstami se ne tepeš, ker jih ne moreš ustreliti, marveč se z njimi le pogovarjaš, trguješ in opravljaš mimogredne kveste. Ti večkrat vsebujejo preproste kombinatorne uganke, tudi v povezavi z njihovim jezikom, ki se ga sproti učiš na mestih starodavnih templjev. Dotično jezikoslovje je edina frpjska veš­či­na, dočim je razen nje vse napredovanje lika vezano na opremo. Klasičnih statistik ali sposobnosti rabe različnih orodij NMS ne pozna.

Šele ko dobiš warp pogon, ki odpre karto vse galaksije, vidiš, kako gromozanski je v resnici prostor. (Kakopak, če hkrati nisi gledal vseh najav.) Za sleherno pikico se skriva samosvoje osončje!

Na takšnem prostranstvu najprej poženeš skener, ki te opozori na možne zanimivosti, nakar se usmeriš proti vprašajčkom v vizirju. Tovrstne lokacije skrivajo postojanke ali templje, včasih pa odkriješ karambolirano ladjo, ki jo lahko popraviš in vzameš za svojo.

Črna praznina
Barantanje na tržnici in sestavljanje ojačevalnikov za ladijski kanon sprva kar vleče. Pa četudi ne uzreš dih jemajočih alienskih struktur in gigantskih dinozavrov, kakršni so cepetali po enem prvih dražilnih videov. Toda po ducatu ur se začneš zavedati, da jih verjetno nikoli ne boš, kajti No Man's Sky začne kmalu izdajati prevevajoče enolične vzorce. Že res, da ima sleherna frakcija lasten videz planetarnih postojank, vendar so te izdelane v pretežno enakih tlorisih. Takisto templji. Nadgradnje puške so vse enake­ga videza in obupno dolgočasne. Resda bliže cilju na sredini galaksije uzreš nekatere redkejše elemente in najdbe ter več težjih čuvarjev. Toda to je višek igrine rasti. Ko bi morala pred teboj razprostreti poseljena mesta ali epske kreature, ugotoviš, da boš vse do zadnjega buljil v valovita gričevja in osamljene lunarne baze. 

Da bi kljub omejitvam nadzora letenja nad površjem čimbolje pristal, moraš ladjo obrniti naokoli ali pridobiti modifikacijo. Tretjeosebnega pogleda NMS ne pozna ne v zraku ne na tleh.

Ko se prerineš skozi osnovni sistem dobrin in nadgrajevanja, se svet No Man's Skyja izkaže za grozljivo plitkega. Frakcije se med seboj nikdar ne sprejo in tvoje rešetanje njihovih trgovskih ladij ima zanemarljiv vpliv. Nasploh je univerzum obupno stati­čen, saj omenjene tovornjače niso vpete v delovanje vesoljskih postaj, marveč so tam samo zato, da ti ni dolgčas. V tej galaksiji se v bistvu nič ne zgodi (na koncu ugotoviš, zakaj, ampak to ni opravičilo). Pogruntaš, da to ni živ svet, marveč neskončna širjava bebavih bitij, ki služijo tvojemu rudarjenju, da na odurno tlačanski mmorpgjski način prigrizeš do luksuzno prostornih barkač ... ki pa so po delovanju še vedno slične začetni – z eno samo kabino, zato pozabi na lastništvo križark. Ravno plovila so odlič­na prispodoba za ves špil. Po obliki jih je skoraj neskončno različnih, saj so takisto proceduralno ses­tavljene. Z vsemi pa letiš na enak način. 
Nekaj vpliva na kozmos imaš denimo s tem, da lahko izbiraš imena odkritih planetov. Ta se zabeležijo in če bi naokoli prineslo koga drugega, bi lahko ugledal mojo luno Jebovlje. A razen tega je, v nas­protju z denimo Minecraftom ali Elite: Dangerous, v No Man's Skyju zelo malo možnosti improvizacije, saj lahko primere preštejem na nohte enoprstega plavutarja s sistema Zimbabve-12. Ko se denimo z granatami prekoplješ na površje, če si se izgubil v jami. Gotovo gre to tudi na račun dejstva, da drugih igralcev ne moreš srečati. Ne – tudi če sta na dokazano istem planetu, se ne bosta uzrla. Ta vsesplošna siromašnost je presneto pomembna, ker No Man's Sky prodajajo za polno ceno!

Učenje jezikov je nujno, če hočeš pogruntati, kaj ti tujski trgovci in upravniki postojank sploh želijo povedati. Včasih se namreč med pozdravnimi nagovori skrivajo namigi za minikveste.

Uhajanje kisika
Žal pa problemi sežejo precej dlje od očitka, da igra pač ni vredna petdesetih evrov. Pesti jo množica šlamparij. Že od prvih minut dalje najeda vmesnik. Najprej zato, ker tudi na PCju kaže konzolastične sledove, saj moraš za vsako akcijo knof držati dobro sekundo, kar je idiotizem. Drugič zato, ker je enostav­no zanič, saj je počasen in ti stalno skriva ključ­ne podatke. Največja cvetka pa je pristajanje. Ko si nad površjem planeta, imaš nad plovilom zelo okrnjen nadzor, pristanek pa je avtomatiziran. To so storili zaradi pomanjkljivega simuliranja fizike, ki bi ob prostem šofiranju botrovalo še več problemom. A posaditi se natanko tja, kamor ho­češ, je svojevrstna in stalna frustracija.
Ne, v bistvu se motim – še veliko večja neumnost je vesoljski boj. NMS v laserskem spopadanju ne pozna nobenega naprednejšega ukaza, ki bi v tak naslov sodil, na primer usklajevanja hitrosti s ciljem. Usmerjanje ladjice je okorno, ciljanje še bolj. V boju si v brezupno podrejenem položaju, pa čeprav so nasprotniki butasti! Češnja na tej plesnivi torti? Dostikrat si v takšen boj prisiljen, saj te znajo nenadne piratske zasede potegniti iz pulznega potovanja, in takrat lahko samo še nalagaš položaj. Ob smrti sicer izgubiš reči, ki si jih imel v plovilu in se prerodiš v bližnji vesoljski postaji, vendar je moč imovino zaseči, če obiščeš kraj smrti, saj je nihče ne ukrade. 

Potovanje med planeti bi trajalo ure, če bi ne bilo pulznega pogona, ki te do njih požene v manj kot minuti. Pozna več hitrosti in načeloma je potovanje znotraj osončja v redu poštimano.

Začneš z malo ladjico, ki ima dober ducat predalčkov za tovor in ojačitve. Največje jih imajo 48, vendar koštajo toliko, da pošteno grindaš. Predvsem imajo takisto zgolj eno kabino in ne večjih prostorov, po katerih bi se lahko prosto sprehodil kot v Star Citizenu.

Polet v neznano
No Man's Sky je v obstoječi obliki zares nor tehnološ­ki demo, saj je gladko potovanje med gigantsko množico planetov nekaj, kar pusti vtis in bo bržčas imelo vpliv na prihodnji razvoj v industriji. A hkrati je klavrno pomanjkljiv kot igra in mu tako hitro zmanjka sape, da se pod težo kopice nerodnosti zruši v prvi krater. Hello Games čaka ogromno dela s popravki in dodajanjem zastonjskih razširitev, če bi radi za silo zajezili hudournik očitkov skupnosti. Zanj so si Ang­leži krivi sami, saj so z nedoločljivim, dvoumnim napovedovanjem naslova vzredili gomilo nerealnih pričakovanj, ki so se jim zdaj vrnila kot bumerang. Špil je grši kot v napovednikih; ne pozna realistične planetarne fizike, frakcijskih spopadov, megazverjadi, večigralstva, pa še in še. Nekatere tegobe, kot je majhnost kreatur, za silo odpravijo modi.
Gazda Sean Murray obljublja, da umemo zastonj dobiti gradnjo postojank, smiselne trgovske konvoje in slično, kar špil krvavo potrebuje. Morda bo po kakem letu pozornosti vreden naslov. Toda v aktualni obliki bi se moral imenovati Nikogaršnji nakup, saj ga res ne morem priporočiti. Žal nismo dobili revolucionarnega potovanja k zvezdam, marveč največje razočaranje leta, morda celo desetletja.

Favna je na splošno simpatična in minijelene velikosti pižmovke lahko celo futraš. Ne vzbuja pa posebnega občutka smiselnosti, saj najdeš planete, ki so povsem brez rastlinja in gosto naphani s kreaturami. Ampak kaj jaz vem, mogoče pa grizljajo kamenje.

No Man's Sky
založnik: Hello Games
objavljeno: Joker 278
september 2016

59
brezšivno potovanje med planeti
velik univerzum
slikovite panora­me ...
... ki pa se prično ponavljati
plitke in dolgo­č­asne mehanike
obupen boj
za­nič vmesnik
kup nadlog
okvirčki:

Proceduralni kozmos