IGROVJE
stranka » igrovje » pc » The Banner Saga 2
The Banner Saga 2

Sneti v belobradosti zavoha več kot le ščepec ledeniško privilegiranega Georga Martina. A te sage bo konec bistveno prej kot njegove.

Verniki nordijske mitologije se tresejo pred Ragnarokom, somrakom bogov oziroma začas­nim koncem vesolja. Tedaj se bo nebo razklalo in božanstva se bodo spopadla z mitološkimi bitji, nakar se bo začela večna zima in kopno se bo ugreznilo v morje. Neodvisniška uspešnica izpred dveh let Banner Saga se je časovno umestila nekam med izginotje nadnaravnikov in propad sveta, ko napoči čudaška ina­­čica zgodnjega srednjega veka. Ljudje se na mrz­lih islandskih planjavah pomešajo z večmetrskimi hru­sti varli, oboje pa pred sabo na jug rinejo kovinski vojš­ča­ki dredgi, ki so se namenili pridobiti nov lebens­raum. V tem okviru je nastala posrečena, vzdušna in odmevna potezna strategija, ki sta jo pestrila široka zgodba o eksodusu ter dolgo potovanje s skrbjo za za­loge, sprejemanjem odločitev in razvojem bojevnikov. Če si bil 2014 sladokusen strateg (ali gamerski hipster), si aval počasno, namrgodeno, poetično Ba­nner Sago – in letos ne bo nič drugače z nadaljevanjem.

Banner Saga 2 je mešanica potovanja, zgodbe in poteznih bitk na takihle bojiš­čih. Količina dejanj, ki so ti na razpolago, ni epska, toda čar je v zmesi pristopov.

Prapor škrlata
Nadaljevanje se začne tam, kjer se je končal prvenec – ne s prvim, temveč z osmim poglavjem. Po apokaliptičnih dogodkih karavana človeških in varlskih preg­nancev nadaljuje pot s severa, ki so ga, pobijajoč in požigajoč vse pred sabo, preplavili kovinski okrutneži. Deležen si praktično popolne posadke nastopajočih, le med kobajagi osrednjim junakom ali junakinjo je treba izbrati, kajti iztek prvenca to zapoveduje. Nepoznavalec je deležen obnove dogodkov v slogu TV-serij, a najbolje je, če si lastiš shranjen položaj. Tedaj se vsi liki in bistvena dejanja prenesejo, tako da je dolgoročni občutek nadvse domačen. 
Domačno je tudi vzdušje, kajti Banner Saga ostaja eden najbolj turobnih špilov sploh. Nisem prepričan, da Dark Souls nese njegove puste ravnice, resnobno držo in neusmiljeno apokaliptična sporočila. Enega samega radostnega lika ni in vsi se bodisi tresejo pred kačo, ki bo požrla človeštvo, bodisi trpijo zaradi poginulih svojcev, bodisi se trudijo preživeti, kakor vejo in znajo. Vse to je dano v mračnato stripovsko ris­bo, kjer žive barve delujejo enako tuje kot v Schin­d­lerjevem seznamu. In v temačno, umetniško, že kar nekoliko eksperimentalno glasbeno spremljavo Austina Wintoryja, ki grobarske melodije vnovič spleta z islandskimi inštrumenti ter ljudskim petjem. Če od iger pričakuješ količkaj vzradoščenosti, ne hodi v to stoično deželo, kjer med gejzirji vleče sapa blede smrti. In nasprotno, če prijateljuješ z resnostjo in depro ter najraje gledaš tiste dele Igre prestolov, ki se dogajajo pod Zidom, boš očaran. 

Zanimiv pristop je, da so mnogi spopadi le deli večjih, epskih bitk, o katerih izveš naknadno, v poročilih soborcev. Včasih si še kako želiš, da bi bil tudi tam.

Dobrota zna biti sirota
Game of Thrones ne omenjam po naključju, zakaj Banner Saga ji je blizu. Obe črpata iz vikinških junaških pesnitev, obe predstavita sličen scenarij be­ža­nja s severa pred veliko silo, ki beži pred še večjo silo – in obema je pretežno malo mar za to, ali nastopajo­či preživijo ali umrjejo. Med potjo po daljnem severu na našo karavano, ki v stranskem risu po zakoličeni poti roma od kraja do kraja, preži obilica nevarnosti. Nekatere so določene vnaprej, druge so naključne in prinesejo marsikaj. Včasih se moraš nujno bojevati, a izbereš, kako boš ukrepal – brezglavo napadel, previdno izvidoval, posredoval na tem ali onem koncu ob­leganega naselja. Drugebodi se je mogoče spopadu ogniti s klikom na eno od izbir v dialogu. Naletel si recimo na skupino razcapancev, ki si lačno ogledujejo karavansko imovino. Boš nad njimi izvedel pogrom, jih spodil ali jim ponudil okrilje? 
Večina izbir ima posledice. Prišleki ti lahko okrepijo vrste, te sčasoma napadejo ali brez sledu izginejo z zalogami. Slednje je težava, kajti če civili in vojaki predolgo hodijo brez hrane, začno umirati in pade mo­rala, ki je važna za boj. Zaloge si obnoviš z lovom na poti in s kupovanjem v mestih, za kar odšteješ sloves – taisto 'valuto', ki jo potrebuješ za krepitev bojevnikov. Na višji težavnosti kot igraš, teže je nabrati sloves in trezneje ga je treba vlagati. Boš imel dobro hranjen, številčen, a slabše zaščiten sprevod, ki ga lahko dredgi pregazijo v enem napadu? Ali stradajo­čo povorko, ki ji grozi notranji razpad, a se bolje obne­se v boju? Taka struktura je sicer znana iz enice, a je spodobno razširjena z več in novimi kraji ter sve­ži­mi izbirami, ki imajo nekoliko daljnosežnejše posledice. Večkrat kot v enici se mi je zgodilo, da sem sprejeto odločitev obžaloval mnogo kasneje, ko se je pripetilo nekaj neljubega ali sem bil na račun paladinskega us­miljenja ob moralo, zaloge ter ljudi. 

Na zaslonu ni ravno na ducate enot, toda bojev se vsekakor drži pridih veličast­ja. Srečati se z manjšo armado kentavrov ni mačji kašelj. Celo konjska figa ne!

Čreva na vikingplot
Po sistemu razširjene prvotne zasnove se ravna tudi boj. Ta se odvija v izometričnem pogledu na štirikotnih poljih, po katerih šahovsko potezno premikamo svoje enote. Te izberemo pred obračunom, zato vanj odpeljemo sebi lastno mešanico ras ter poklicev s plusi in minusi. Ljudje so hitrejši od gorostasnih varlov in službeno raznolikejši, saj so med njimi tako kopjaniki kot ščitonoske (shieldmaidens), lokostrelci, magični zdravilci in drugačni coprniki, ki krepijo zaveznike ter šibijo nasprotnike. Z žalitvami, ker to je na severu tradicionalna oblika zavdanja sovragom :). Varli pa udarjajo kot kovači na kokainu, a so počasni in zavzamejo več polj, tako da brž zablokirajo pot prijateljem oziroma oni njim. Novost so kentavri, gibčni četveronogi sestavljenci iz človeka in konja, ki so sposobni v eni potezi prečkati dosti polj, napasti in oddrncati. 'Horsebornov' si deležen tudi na svoji strani in jih srečaš nekje na polovici približno deseturne odprave, ki se lahko na najvišji zahtevnosti vsled študiranja vsake bitke močno podaljša. 

Konkretna novost pri opletanju s sekirami (pri tem nemalokrat brizga kri) so barikade. Napadalci jih morajo najprej uničiti, kar jih stane dragocenih potez.

Eden redkih očitkov enici je bil manko taktične globine in bojne raznolikosti. Banner Saga 2 se ne prelevi v težkokategorni strateški naslov, ki bi se po globini meril s Fire Emblemi ali X-Comi. Niso na primer vkomponirani naprednejši elementi, kot je razlikovanje med napadi od spredaj, z boka ali od zadaj, niti ne upoštevanje poškodb. Enote imajo še zmerom moder oklep in rdeče zdravje ter pri odstranjevanju lahko daš prednost enemu ali drugemu, toda capin z eno merico energije bo povsem enako učinkovit kot nenačeti. Dokajšnja merica globine prihaja od drugod: raznolikosti bojevnikov, njihovih posebnih sposobnosti in moči volje (omejena merica energije za močnej­še napade ali daljše premike) ter vpliva terena. Ta ni postal razbrazdan, tako da moraš pozabiti na napade z višin in trpljenje v vrtačah v slogu Total Warov. Je pa pridobil ovire, kot so lesene barikade, ki jih je treba odstraniti, medtem ko te izza njih branilci filajo s puščicami, in razsuta žerjavica, ki poš­ko­duje tiste, ki lazijo čeznjo. Takisto se med ugonabljanjem barab, ki jih vodi kar prefrigana umetna pamet, na bojišču pojavijo nove, in na pomoč ti prihitijo kolegi. Naloge pa segajo od tega, da moraš vse pobiti, do časovnega bra­njenja, ko je treba zdržati vnaprej do­ločeno količino ciklov. Standardno in že videno, a dobrodošlo v kontekstu naslova, ki ne stavi le na vojskovanje, temveč enako poudarja karavansko klopotanje čez vikinško krajino ter spremljanje zgodbe. 

Pred obračuni lahko med dostopnimi bojevniki in bojevnicami izbereš, koga boš vzel s sabo na vojsko. Tisti bodo deležni več slovesa in bodo hitreje napredovali.

Hladne roke, toplo srce
Tako kot je zaključni boj precej tečen, ima tudi pripoved inherentno pomanjkljivost,  in sicer to, da gre za srednji del predvidene trilogije, ki se začne in konča nekje na sredini. Prav tako se je treba zavedati, da razvijalci Stoic niso varčevali z besedilom. Prebaviti ga je treba za cel roman in je govorjeno le v redkih vme­snih pasažah, zvečine pa so liki tihi kot riti. Toda če si priprav­ljen vložiti pozornost in trud, boš nagrajen z dodelano mrežo medsebojnih odnosov in raznoraznih karakterjev, od katerih je včasih odvisnih nekaj nabranih borovnic, včasih pa usoda celotne karavane. Oziroma obeh, saj ne vodiš le ene. Čez nekaj časa preideš na vodenje drugega sprevoda, v katerem se cijazijo moralno vprašljivi patroni ostrih jezikov in nabrušenih sekiric. Med njima ne moreš preskakovati po mili volji, toda fabula je zaradi tega bolj uravnotežena in moralno sivinska. 
Posamični gradniki morebiti celo niso vredni terjanih 20 evrov in skokovitega napredka v nadaljevanju roko na srce ni. Takisto še zmerom manjka normalno večigralstvo, ki je ločeno na voljo v brezplačniškem odvrtku Factions. Škoda, kajti v bojih proti živcem bi raje nadzoroval v kampanji nabildane enote. A kar špilu zmanjka po globini, to nadomesti s širino in mojstrskim prepletom štorije, poteznega spopadanja, skrbi za karavano, zanimivih likov, izvrstne atmosfere ter udarne estetike. Razvij njegov prapor! 

The Banner Saga 2
založnik: Stoic Studio / Versus Evil
objavljeno: Joker 275
junij 2016

84
edinstven preplet zgodbovanja, potovanja in vojskovanja
vrhunsko vzdušje in estetika
brez zares udar­nih novosti
še zmerom nekoliko preprost boj

sorodni članki