IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Darkest Dungeon
Darkest Dungeon

Aggressorja strpajo v norišnico, ker blebeta samo še o cthulhujih in breznih pogube.

Nemogoče je ubežati krčevitemu privlaku. Kot urok vabi iz večernega somraka v moji čumnati, ki ga predira klavrn snop namizne svetilke. Računalniški zaslon je kakor temno brezno, ki zlovešče grozi, da bo požrlo prisebnost in prosti čas. Obotavljivih korakov se znova previdno približam, podprt s skodelico črne kave, spletnim wikijem in tremi vodiči z YouTuba. Hitrih besed se skušam prepričati, da bo tokrat drugače - da ne bom ob kletvicah storil sile miški, ko mi bo neizbežni kritični udarec brutalno zmlel najljubšega junaka v gomilo krvave žolce. Da ne bom hitel živčno tuhtat, kako ugonobiti prekleto šefovsko zver na koncu temnega hodnika. Toda besede niso trdne, marveč nosijo pekoče zrno dvoma. Žuli slutnja, da bo ona spet zmagala in da so vse priprave ter žareči zanos zaman. In da se ji bom v morbidni naturi temu navzlic pustil omrežiti. Lovecraftovski od strani gledani potezni frpjki Darkest Dungeon.

Darkest Dungeon je odgovor na vprašanje, kakšen bi bil potezni Dark Souls 1D. Četica štirih junakov se po hodnikih temnic vselej pomika v koloni z leve proti desni, s postrojem monstrumov na nasprotni strani.

Tudi čvrsti hrast podleže silnemu viharju
Skozi zgodovino iger so neštete bleščeče ponazoritve junaštev pele odo brezmejni moči in iznajdljivosti človeka. Silni zmaji in troli so padli pod ostrimi bojnimi sekirami vitezov, ki so osvobajali deželo pretečega zla; ne meneč se za skoraj gotovo smrt. A to je bila vse samo gnusna laž. To so zgolj pravljice, ki zazibljejo v brezskrben spanec, da se ljudem ni treba soočiti s kruto resnico - da iz spopada nihče ne odnese cele kože. Še tako krepke junake načne zastrašujoča nevarnost; gloda pogum in luknja odločnost. Grozote trgajo živce in slejkoprej od heroja ostane le votla lupina, ki bolšči s praznimi očmi.
Darkest Dungeon ne slepomiši, marveč protagoniste, ki se v četvericah spuste v speče temnice, izpostavi vsej krutosti boja prsa ob prsa; desetine metrov pod zemljo in daleč od pomoči. Groteskno okolico osvetljuje zgolj brleči sij s seboj prinesenih bakel, ki vliva prepotrebno upanje. Skladno z ugaša­njem luči kopnita hrabrost in razum, kajti v globini teme se skrivajo grdobe. Mnogokrat napadejo brez najmanjšega opozorila; bizarni monstrumi se zgrnejo nad skupinico, da se vname srdit boj na živ­ljenje in smrt. In kakor kremplji trgajo meso z junakov ter jim sesajo življenjske točke, tako cefrajo njihovo prisebnost. Telo težko oklepljenega križarja nemara prenese surove udarce, a zlomi se, ko se mu vda odločnost.

Takrat nekoč trdni šampion postane kaotična živč­na razvalina. Njegovi zamahi postanejo mlahavi in izgublja poteze. Nemara se v prvinski želji po samo­ohranitvi obrne proti soborcem in sebično ukrepa na lastno pest. Ali postane zasvojen z bolečino in si ne pusti celiti ran. Ako mejo psihičnega stresa preseže drugič, mu grozi celo takojšnja smrt s srčnim napadom. Vojščaki, ki preživijo ekspedicijo v temino, v bližnji vasi potrebujejo molitveni oddih v cerkvi; ob rujni kapljici v taverni si podprejo dušo in ob mesenih užitkih v bordelu spet dobijo veselje do živ­lje­nja. Nekatere čaka obisk sanatorija za telesne in vedenjske bolezni, kajti iz temnic prinesejo vse od nevarne kuge pa do kleptomanstva. Igranje tako poteka v izmeničnem pošiljanju štiričlanskih partij v polurne odprave in zdravljenju travm, ki so jih tam kasirali, kar terja čas in solde. Med krpanjem ene gruče nesrečnikov v globino že rine druga!

V težjih temnicah je lahko poguben vsak spopad, takšni minišefi pa so gr­do presenečenje. Moč je zbežati in si rešiti kožo, a za ceno dodatnih travm.

To ni kraj za šibke in zaletave
Hromeče telesne in duševne muke so razumljive ob naravi grozot, ki v slogu duševno sorodnih Dark Souls ždijo v mraku v neskončnost vijočih se kamnitih hodnikov. Tamkaj ne prežijo zgolj roparske tolpe in stekli psi, marveč hujša, starodavna nevarnost. Naš prednik, čigar klicu smo se odzvali in dospeli na posestvo njegove graščine, je v domišljavi igri z okultnim v globinah kiklopskih katakomb pod vilo obudil strahotno zlo. Nekoč vedri kraj s postavnim dvorcem in lično vasico je - spet kot v Temnih dušah - odtlej opustela ruševina sredi nepredirne megle. V petih predelih posestva so se zaredile nekrščanske spake, tako gnusne, da mi ob tipkanju prsti drhté. Pokonci hodeči vepri, ki pljuvajo lastno govno in širijo bolezni; smrdljive coprnice in nekromanti, ki za seboj dvigajo vojske živih okostij; odvratni ribaki, ki neprevidne popotnike odvlečejo v morske globine ... Posredi pa je nesveti kult, ki ga je privabila vstajajoča kozmična kreatura, ki se skriva pod osrednjim poslopjem graščine. 
Sovražna nesnaga je narisana tako veščé, da obrača želodec. Mrhovinarski črvi in nenormalno gigantski pajki naskakujejo s gnusno brutalnostjo. Kritični udarci ob rdečih brizgih gromko končujejo življenja. Bolezenska gnitja se zahrbtno naseljujejo v telesih. In luč ugaša, nenehno ugaša, ko utihnejo kriki premaganih. Takrat ostaneta samo še srhljiva melodija in očitajoč, doneč komentar pripovedovalca - našega prednika, ki se oglaša iz onostranstva. A sleherni teden, ko nastopi čas za novo podajanje v nevarnost, dospe v zakleti kraj nova kočija s svežimi rekruti. Pritegnejo jih obljube o plenu, ki se skriva za vijugastimi stopnišči v globino. Ne glede na to, koliko jih konča pod zarjavelimi rezili, svežega mesa za zakol nikoli ne zmanjka.

V vasici preždiš dosti časa in z izplenom nadgrajuješ stavbe, da nižaš stroške zdravljenja. Na desni je spisek še živih borcev, mrtvi so na britofu.

Formacija je razbita - nadaljuj ofenzivo!
Zanimiva, pisana zbirka vojščakov je to. Lovci na glave in plenilke grobnic, pa kužne dohtarce, gobavci in celo blaz­ne­ži, ki se prepustijo v last demonu! Štirinajstero poklicev ponuja sila samosvoje veščine, saj učeni okultist iz drugih dimenzij prikliče lovkaste nakaze, medtem ko dvorni nor­ček na gosli zabrenka prešerno melodijo za pogum sredi jekov v temi. Triki odražajo imeniten igralni pristop, kajti Darkest Dungeon je domišljena poteznica v eni dimenziji. 1D! Gruča bojevnikov po utesnjenih hodnikih koraka v urejeni koloni in tudi sovražna sodrga se nasproti postavi podobno. Včasih junak spopad predvidi, a dostikrat je nenaden.

"Junaki bodo umirali in ostali mrtvi," ti igra na srce položi že med zagonom, kajti shranjevanja ni! Nevaren je sleherni udarec beštij.

Zmaga ali poraz slonita na sestavi formacije, saj ne zmorejo vsi naciljati sleherne pozicije v nasprotni. Vojakinja s samostrelom merjeno odstranjuje nevarne strelce v ozadju; najemniški soldat pa s ščitom prestreza kremplje in varuje občutljive kamerade. Nakar groza in strah: demonsko cthulhujsko bitje z enim urokom premeša vso postavitev in sledi poguba ... ali toliko večje junaštvo. Sleherni lik more v boj ponesti štiri od sedmih veščin, ki jih je treba premišljeno odbrati glede na prizorišče, saj začetne ruševine z nemrtvimi niso enake odmaknjenemu zalivu z luskastimi ribaki ali nepredirni hosti z divjimi svinjami. Nekje se je treba zanašati na kužne granate, ki trohnijo kosti, drugod so uporab­nejši široki zamahi barbarkine glefe.
Kako odlično se dopolnjujejo sposobnosti junakov, je vidno šele po dneh mukoma prehojenih temnic. Kakor vojščaki z izkušenjsko rastjo do šeste stopnje pridobivajo odpornost in v kovačnici posodabljajo oklep ter orožje, tako brilijantno raste zahtevnost beštij tam spodaj. Vse bolje je treba spajati silne udarce in presenečeno najdeš vlogo za prijeme, ki so se dotlej zdeli brez­­vezni. Druga pogruntavščina, ki je ne morem prehvaliti, je dinamično odrejanje težavnosti na misiji glede na to, koliko svetlobe si narediš z baklo. Svetlo prizorišče omogoča nekaj mirnejši boj, dočim tema poveča moč ogabnežev in st­res, a hkrati poveča izplen! Hudo.

Detajlov, kot so relikvije in krepčanje ob tabornem ognju, se sploh nisem lotil. Do potankosti pa moraš izkoristiti vse, drugače iz teme ne prideš živ.

Domišljavost je poča­sen, zahrbten morilec
Vendar to igre ne napravi lažje, kajti dlje kot si, bolj je Darkest Dungeon neizprosen in hitreje gre položaj spektakularno po zlu. Vojščaki bodo neobhodno kruto umirali, kajti DD je v zatohlem mraku temnic zelo zahteven špil. Više kot meriš, bolj nenadne serije kritičnih zadetkov v trenutku zdesetkajo skupino, ki je dotlej brezskrbno prehodila večino stopnje. Toda sistem je potrebno gledati scela in v tematski luči. Naši borci niso nadbitja, ki hrabro pometejo z vsem, marveč so muhe, ki so na milost in nemilost izpostavljene polbožanskim monstrumom - in igranje se tako tudi odvija! Žrtve so nujne, a kakor izgubljaš omiljene bojevnike, s kočijo prihajajo novi. To je še ena odlika Dungeona - skozi umiranje in skoraj brezosebno upravljanje junakov ti v zavest položi dejstvo, da bo, čeravno prideš do konca, za tvojim podvigom ostala množica mrtvakov. Svetel bo le spomin na tiste redke prigode, ko si z zadnjim preživelim obglavil šefa. Na trenutke zaresnih junaštev v morju brezumne morije.
To ima sicer nekatere neljube plati. Spričo nenehnega urjenja svežih rekrutov zna biti igranje na trenutke tlačansko. Nekaj omejitev je nadležnih, denimo pri številu borcev v vasi, ki jih je največ petindvajset. Psihične posledice ekspedicij so dostikrat izbrane naključno in jim tako manjka smisla. Kasneje postanejo dokaj 'ig­ri­čar­s­­ke', saj v sanatoriju zgolj odbiraš tiste, ki ti na plačancu koristijo. Toda neodvisnemu studiu Red Hook je že z obstoječo igro uspela posre­če­na mojstrovina, ki zanimiv igralni model in izjem­no vzdušje spaja v izkušnjo, ki pusti ... posledice. Za digitalno odštetih 20 evrov se splača biti takole travmatiziran. Žrelo pekla čaka.

Darkest Dungeon
založnik: Red Hook Studios
objavljeno: Joker 271
februar 2016

88
noro vzdušje in slog
posrečena me­­ha­nika
ogromno pristopov
go­vor, glasba, podoba
tlaka
naklju­č­nost psihičnih motenj
nekaj nerodnosti