IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Just Cause 3
Just Cause 3

Sneti Avalanchu kaže :ava: za veleuničenje, ki bi ga bili veseli islamisti, krega pa jih na rovaš dolgoživosti polnocenovnega izdelka.

Danes sta me ob šestih zjutraj vrgla pokonci lajež sosedovega psa in dretje gosi na drugi strani ceste. Ker sem vljuden Slovenec, ki neguje dobrososedske odnose, se nisem ne razburjal ne maščeval. Toda če bi bil čefur Rico Rodriguez iz Just Cause 3 - madre mia, tedaj bi bila pesem drugačna! Kot vročekrvni južnjak ne bi imel nobenih zadržkov glede tega, da bi s šotganko razstrelil plinski rezervoar na dvorišču nevljudnega individuuma in nato smehljaje opazoval buhteče plamene, ki goltajo domačijo. Ali pa bi razgrajajočim živalim z večnamensko izstreljevalno žico spel gobce ali kljune s perutmi oziroma tacami in se rolal ob tej komiki. Hmja. Zato pa imamo igre.

Pazi, ricovska inkvizicija!
In Just Cause 3 je sceloma igra - barvita, neresna, odbita, zabavna arkada v širnem, svobodnem svetu, po katerem se svobodno voziš in spreletavaš. Izdelku švedske hiše Avalanche ni prav nič do tega, da bi poglobljeno razglabljal o čemerkoli, odslikaval življenje, tvoril prispodobe in raziskoval človeško dušo. Tuja sta mu celo parodiranje in satira v slogu Grand Theft Auta, po čigar igralnem modelu se močno zgleduje. Veliko bliže mu je to, da njegov glavni junak izvleče mitraljez in vrže v luft vojaško oporišče, nakar z mesta zlo­či­na uide s helikopterjem. Na baumgartnerski višini se nato vrže iz njega, pikira do bližnjega mesta, izvleče padalo, pristane na strehi avtomobila, ga ukrade in med drvenjem do naslednjega cilja zbije ducat naključnih pešcev. Ki so mu dejansko hvaležni, saj jih je pokončal sam Rico Rodriguez, heroj revolucije in ikona boja proti generalu Di Ravellu. Ta umazani diktator si je podjarmil Rodriguezov dom, izmišljeno sredozemsko otočje Medici, in na Ricu je, da osvobodi ozemlje ter ljudi.

Just Cause 3 je razturaška arkada z uležano strukturo napadanja oporišč in reševanja ljudi. Tale starec hoče vse mogoče, Rico pa mu podari – življenje …

To bo storil v okviru zgodbe, ki si ta naziv zasluži zgolj pogojno. Osebki na zaslonu, izmed katerih marsikaterega poznamo od prej, se sicer pogovarjajo. Denimo mrki Rico, njegov čudaški prijatelj Mario, pritegnjena znanstvenica Dimah, CIA-agent Tom Sheldon in sam diktator v titoistični beli uniformi, ki ima rad olive, vino ter samomore nesposobnih pribočnikov. Vse skupaj pa se suče okrog skrivnostne snovi bavariuma (resno), ki je general ne sme nadzorovati. A da bi temu neurejenemu kupu dogodkov in dovtipov, vključujoč suvanje v jajca, rekel fabula, bi moral biti precej v rožicah. Toda hej, koga ob dveh zjutraj na žuru briga, če imaš accent ali ne? Šteje samo, kako migaš in ali ga boš še dolgo orenk sral. In Rico ga, caramba!, srati vsekakor namerava.

Pri napadanju postojank nisi nujno sam. Policijske postaje vedno osvojiš tako, da ti na pomoč prihitijo uporniški soldatje. Ni treba dvakrat reči, da so neučinkoviti.

Sreča brez vrvice
Kakor minula dela, zlasti proslavljena dvojka, je Just Cause 3 najbolj vesel, ko ti sname uzdo. Po nekaj kratkih tutorialih se pred tabo razprostre celotno medičejsko otočje. Ozemlje je tako orjaško, da čezenj celo z reaktivcem ob polni hitrosti drviš več minut, kaj šele z avtomobilom (dokler ne naletiš na morje), helikopterjem in gliserjem. A ne glede na to imaš praktično neomejeno svobodo. Lahko se držiš premočrtnega niza glavnih misij ali ga čisto prezreš in greš preprosto osvobajat premnoga mesteca in baze.
Če tako želiš, si v nekaj minutah na dobro branjenem severnem otoku (glavnega oporišča vseeno dolgo časa ne moreš učinkovito napasti). Tja denimo priletiš s civilnim zrakomlatom, vpadeš v bazo, tečeš do lovskega aviona in vzletiš, preden se kanalje ovedo, nakar jim daš tinte piti z lastnim raketirnim sredstvom. Ali pa si ga vzameš na izi in se držiš manj opasnega juga, kjer na špagetasti obali najdeš mnoge skrivnosti, od kresa v poklon Dark Souls do velike gumijaste račke, ki jo uporabiš namesto jahte. Izbira je tvoja kot v malokaterem drugem špilu.

Vozna fizika ni najbolj zanimiva, je pa čisto enostavna in kmalu driftaš kot pro. Različnih avtov je kar dosti in lahko jih voziš v garažo ter jih nato instantno kličeš.

Ko raznese nakupovalni voziček
Vendarle je recept za osvojitev kateregakoli območja nenehno enak. Za stoodstoten nadzor in prihod kolegov upornikov je treba razčefukati sleherni objekt, označen rdeče. Od električnih transformatorjev in cistern z gorivom prek visokoraslih anten in radarskih posod do vozov z rudo ter mašinerije za njeno pridelavo. Tu pride do izraza zapretiravana fizika, ki poudarja neresnost igranja. V Just Cause 3 je vse nagnjeno k temu, da urnebesno vz­cveti v živopisanih plamenih, četudi za to pravzaprav nima razloga in gre le za zidove in kovinske trame. Če pa je zraven še kaj resnično eksplozivnega - uf, tedaj zublji zasedejo ves ekran, deli razpadlih objektov pa ob epskem bobnenju frčijo vsepovprek. Prav smejal sem se, ko sem bral, kako so vodstveni pri Avalanchu težili ustvarjalcem te plati. "Hočemo večjo eksplozijo!" /programer jo naredi. "Večjo!" /programer jo naredi. "ŠE VEČJO!!!" /špil se zruši, ker ne more shendlati bremena. "Evo, to je to." 

Letenje z wingsuitom je uporabno za hitro prečenje velikih razdalj. Spretnost v njem izkažeš v postranskih misijah, v katerih za točkovni rezultat ciljaš kroge.

Kako to storiš, je spet povsem na tebi. Uporabiš lahko številna orožja, od strojnic do bazuke in roč­nih bomb ... splezaš v kabino enega od mnogih vozil, med katerimi so za destrukcijo najbolj uporabni tanki z neskončno zalogo granat in raketirajoči bojni helikopterji ... zasedeš statični top, ki se ne seg­re­je niti ob četrturnem neprekinjenem nažiganju ... se potegneš na letečneža in na glavo obešen z njegovega trupa prerešetaš vse na cesti ... ali se zate­češ k Ricovi zvesti prijateljici, še od prej znani jekleni špagi. Z njo povežeš dvoje objektov, nakar ju po­vlečeš enega k drugemu, kar ima lahko zanimive rezultate. Človečka pritrdiš na zid, od koder mu ni rešitve, odpreš vrata zabojnika, ustvariš toliko sile, da se podre stražni stolp, potegneš eksplozivni sod k velikanskemu zbiralniku goriva, nič hudega slutečega jelena katapultiraš v dolino. Medtem ko je imela dvojka na vsaki reči le eno točko za pripenjanje žice, jih je zdaj dosti več, poleg česar ti je omogočeno izpljuniti do šest kablov. Na ta način ustvariš presežek sile ali spleteš mrežo, skozi katero ni prehoda. Ali kar tako, ker lahko.

Mediteranska mesta so lepa, a daleč preveč enolična in drug drugemu podobna. Jako čudno je, da lahko brez kazni povoziš slehernega civila ali sovojaka.

Balona nimam, ostalo pač
No, najbolj osnovna in pogosta raba zajle je še vedno ta, da se nekam potegneš. Tako se po luftu preneseš k tanku ali zrakomlatu in si ju prisvojiš oziroma s serijskim oprijemanjem po tleh brzopeto zbežiš pred točo krogel. Naprednejša je raba padala in umetnih kril, wingsuita, za kar moraš pridobiti nekaj občutka, a ti kmalu preide v kri. Ob slehernem potegovanju se lahko z rabo padala dvigneš v zrak, kjer nato z nekaj izvežbanosti ostaneš neomejeno in se vmes poteguješ naprej z zapikovanjem žice ob hribe, hiše ali tla. Tovrstno jadranje je po­čas­no, zato lahko v zraku preideš na krilato drsenje.
Padalo in wingsuit imaš na razpolago od samega začetka, saj Cause kar poskakuje od želje, da bi ti čimprej potisnil v roke vse igračke, ki jih ima. Rico pa na poti pridobi še dodatne veščine, na primer granate, ki eksplodirajo ob dotiku, nitro in poveča­vo strelskega pogleda za vsa krepela. Zanimivo je, da izkušenjske točke za to dobiva le ob opravljanju stranskih zadolžitev, ki tako postanejo vse prej kot zanemarljiva. Tako se bolj posvetiš vožnji štirikolesnika ali motocikla na čas, zaletavanju v pregrade, preciznemu letenju skozi nadzorne točke ... Bolj kot je Rico nadgrajen, laže opraviš osrednji kvest. To za manj spretne ni zanemarljivo, saj izbire splošne težavnosti ni.

Reaktivno letalo je izvrstno za uničevanje sovražnih oporišč. Dobiš ga tako, da se enostavno zapelješ do baz na severu. Pazi le na protiletalsko – prej jo shekaj.

Širina namesto globine
Nekaj časa je Just Cause 3 pravi GOTY. Otočje je ozemeljsko raznovrstno, od toplega juga do sneže­ne­ga, goratega severa, in vizuelno prekrasno, z nemogoče modrim nebom, živordečimi makovimi polji ter mediteranskimi hišami. Teh ni moč razdejati, se pa zruši marsikaj drugega in še nadgradi megaraztur iz preteklih delov ter stare sorodnice Red Faction: Guerrilla. Svoboda početja pa je osvežujo­ča, kajti ne le, da ti je nemudoma vse dostopno, mnogo je načinov za dosego ciljev. Če ne gre klasič­no strelsko, bo nemara šlo s pripenjanjem žice, doboditvijo boljšega vozila ali celo s samomorilskimi naleti. Ti so običajna praksa, saj ko nekaj uničiš, se stanje po oživitvi ohrani. Itak je nadzornih točk zadosti, med osvobojenimi kraji se je moč brž seliti in brez večjih omejitev priklicati osvojeno opremo, naj gre za strojnico ali tank. 
Problem nastane, ko se radost poleže. Če ne sodiš med tiste, ki na YouTube pošiljajo smešne posnetke lumparij, igranje kmalu postane zelo enolično. Je že res, da se običajnim soldatom pridružijo bolje oklep­ljeni, pa taki, ki se izmikajo s prevali, in oni, ki nosijo minigun. Istočasno baze pridobijo na razgibanosti, vsebujejo notranje prostore in zahtevajo pretikanje stikal za odpiranje vrat, za katerimi so ključ­nosti. Vendar sta odstranjevanje sovražnikov in demoliranje objektov plitka in zato ponavljajoča se. Enako kot v prejšnjem delu, od katerega trojka ni baš bistveno napredovala.

To je najbolj tipični prizor – Rico, ki bljuva svinec, in okolica, ki med obilnim plamenenjem frči v luft. Bencinske črpalke recimo eksplodirajo v več fazah.

Rodriguez trol
Prvaki duhamornosti so mesta, kjer je treba venomer uničiti vse oglasne deske in zvočnike, izključiti razglasni sistem, ubiti poveljnika, zrušiti Ravellov kip, osvojiti policijsko postajo in razobesiti zastavo. Tu se sicer razgibani tempo povsem ustavi, zato je občutek še tolikanj bolj nenavaden. Nedolžna niso niti oporišča, kjer sem kar nekajkrat kot blesav iskal še zadnje generatorje in se otepal iz niča pojavljajočih se strelcev. V drugo, peto in deseto je bilo še zabavno, v trideseto pač ne več. Tudi zato je ob­čutek organskosti sveta dosti manjši kot v GTAju. In ko nekaj osvojiš, tisto ostane tvoje, saj so generalove sile povsem statične. Ob tem ni ne večigralstva ne sodelovanja. V zameno si deležen osveževanih spletnih lestvic za vse mogoče, od časa, preži­ve­te­ga med padalstvom, do najvišje hitrosti v avtu.
Čez nekaj ur tega primerjanja z neznanci širom sveta nisem več niti gledal. Raje sem preverjal, če so dali na plano zaplato, saj gladkost nemalokrat krepko pade celo na močnem računalu. Kaj šele na play­stationu in xboxu, ki sta deležna še neprijetno dolgih včitavanj po smrtih. Tudi zato Just Cause 3 ljubiteljem razturja v odprtem svetu priporočam še­le, ko bo cena polovična in ko bodo izdali jerbas popravkov. żComprendes, cabron?

Just Cause 3
založnik: Avalanche / Square Enix
objavljeno: Joker 269
december 2015

69
gromozanski razčefuk
svoboda gi­banja in uničevanja
obilo po­čet­ja
plitka, razvlečena in kmalu du­ha­mor­na
nezloščenost

 
 
 
sorodni članki